ŠE BOLJ SE MOTI TISTI, KI MISLI, DA DRUGI NE MOREJO ŽIVETI BREZ NJEGA!
Z velikim avtobusom smo se v četrtek, 6. 11. 2025 zjutraj odpeljali proti Slovenskim goricam. Prvi postanek smo imeli v Tepanjah. Naš cilj je bila izletniška kmetija Šenveter, Dražen Vrh na Sveti Ani. Na dogovorjeni lokaciji nas je pričakala mlada domača gospodinja, katera je tudi turistična vodička. Na kmetiji so nas pogostili z okusnim kmečkim zajtrkom. Nato smo se odpravili na sprehod po Sveti Ani v Slovenskih goricah. V prostorih občinske stavbe Antona Fašinga, smo si ogledali razstavo Pozabljeni prostori. V kleti te stavbe nas je pričakala degustacija in predstavitev zgodovine vinogradništva kmetije Šenveter. Poleg občinske stavbe stoji farna cerkev, katera ima zanimivo preteklost. Vodička nam je povedala, da so na hribu nad dolino reke Ščavnice leta 1654 postavili leseno kapelo. Na njenem mestu je bila leta 1705 zgrajena cerkev svete Ane; le-to so v 19. stoletju dvakrat obnovili. Cerkvena oprema obsega tri oltarje; glavni oltar iz leta1794 je delo mariborskega kiparja Jožeta Holzingerja. Freske v stranski kapeli je v prvi polovici 19. stoletja naslikal mariborski klasicistični slikar Jožef Reitter. Blizu cerkve je kužno znamenje z napisom in letnico 1647. Po ogledu cerkve smo se sprehodili mimo vaške lipe ter doma Sv. Ane vse do razgledne točke. Bližal se je čas kosila, na kmetiji Šenveter so nam postregli z obilnim kosilom in dobro kapljico. Seveda se nam je pridružil mlad muzikant, ki je poskrbel za dobro vzdušje.
PIKNIK 2025 – POGRAJSKI DOM
Tudi letos je sonce posijalo na praznični četrtek 29. maja, ko smo se mladi po srcu z Dobrove zbrali na srečanju v zelenem okolju Pograjskega doma.
Ko se je proti jutru razvedrilo, in je sonce obsijalo Blagajevo deželo, smo z veseljem pohiteli v prijetno zeleno okolje Pograjskega doma. Najbolj pogumni so se pripeljali s kolesi, nekateri z avtobusom LPP 51, večina pa z avti.
Opoldne se nas je zbralo več kot 100 članic in članov. Posedli smo za lepo pripravljene mize v parku ob vodi in si nazdravili.
Dobrote z žara, ki jih je sproti pripravila ekipa Pograjskega doma, so za nekaj časa utišale naš klepet, ki pa smo ga po kosilu z veseljem nadaljevali.
Ob glasbi harmonikarjev Rajka in Toneta in ob okusni hrani ter zdravici smo klepetali, obujali spomine in načrtovali nove društvene aktivnosti.
Tudi letos je piknik kar prehitro minil in ob zaključku smo polni energije po dobri hrani in pred vsem po prijetnem srečanju, odhiteli domov v upanju, da se kmalu srečamo na naših pohodih v planinski svet, na krožkih in na nordijski hoji ter na rekreaciji v Šoli zdravja in seveda na izletih ter potovanjih po domovini in Evropi.
VABIMO VAS “NA LEPŠE”
Vabimo vse, ki bi radi z nami hodili v planine, se sprehajali s prijatelji nordijske hoje in hodili z nami na izlete, da se nam pridružite in skupaj bomo ustvarjali nove zgodbe in prijetna doživetja na naših poteh.
Vabimo vas, da obiščete našo spletno stran Dobrovčan: https://weebly.akula.si/home/
kjer objavljamo novice in kjer boste našli tudi prijavnico.
Besedilo in fotografije: Anton Grosek
V hladnem novembrskem jutru, 7. 11. 2024, smo se člani DU Dobrova odpravili proti zaobljenim gričem, v zeleni svet ob sotočju Save in Krke, kjer so nas pozdravili vinogradi, vode in bogata arhitekturna dediščina. Brežice so kraj, kjer se stikajo različni svetovi. Bogastvo naravne in kulturne dediščine ter živahno društveno življenje plemenitita razvoj turizma. Pot nas je pripeljala na glavno ulico starega mestnega jedra, ki je pravi zgodovinski biser arhitekture. V megli smo si ogledovali mogočni brežiški grad s čudovito Viteško dvorano in mogočni Vodovodni stolp.
Ob izteku južnega dela glavne mestne ulice stoji grad Brežice. Od leta 1949 v gradu deluje Posavski muzej Brežice, ki predstavlja dediščino Posavja. V njem smo si ogledali razstavljene eksponate, a vrhunec ogleda je bila Viteška dvorana, ki je pravi biser kulturne dediščine. Zaradi impozantnega, v celoti poslikanega dvoranskega prostora je prvovrstna baročna galerija z bogato mitološko vsebino.
Brežice so starodavno mesto, kjer nas je že od daleč pozdravil simbol mesta – Vodovodni stolp. Mestno jedro je zaščiteno kot spomenik in Brežice so del Združenja zgodovinskih mest Slovenije. Prijazni mladi vodniki so nas popeljali na ogled mestnega jedra, kjer so nam razkazali znamenitosti in lego tega znamenitega mestnega jedra.
V nadaljevanju smo se odpravili proti Gadovi peči, kjer so nas gostoljubni domačini sprejeli in pogostili z domačimi dobrotami. Praznovanje Martina je v teh krajih posebno doživetje, za ta praznik se zelo potrudijo, obiskovalce lepo pogostijo. Poleg dobre hrane in kapljice so poskrbeli za domačo glasbo in zabavo, dobre volje, s polnimi trebuščki dobrot smo se v večernih urah odpravili proti domu.
Besedilo in fotografije: Jelka
Pohodi DU Dobrova poskrbijo, da se na njih družimo in tudi poklepetamo. Tako nam je Franci, ki je lovec na enem od zimskih pohodov razlagal, koliko divjih prašičev so ustrelili. Takoj se je porajala ideja, da bi bilo lepo poskusiti meso te divjačine in Franci nam je obljubil, da bo enega prašička pripravil za poizkušino. Ker Franci ve, da je lepo če se obljuba izpolni, nas je na izteku poletja 19. 09. 2024, povabil na lovski piknik h kozolčku LD Dobrova v Bezenici. Pohodniki smo se zbrali že zjutraj in Franci nas je popeljal na pohod po področju, kjer domujejo divji prašiči. Po nekaj minutah hoje po dokaj strmi ovinkasti cesti, smo prišli do kmetije Sojer, kjer nas je že čakalo prvo presenečenje. Namreč na tej kmetiji živi naša stalna pohodnica Milena. Sprejela nas je z odprtimi rokami in nas presenetila z malico. Vzdušje, je bilo tako prijetno, da bi pri Mileni kar ostali, a pred nami je bilo še kar nekaj poti, zato smo morali le to nadaljevati. Po lepi gozdni poti smo hodili malo navzgor, pa zopet malo navzdol, dokler nismo nad Brezjem zavili v breg proti Ključu. Pri koči, ki je v preteklosti bila priljubljeno zbirališče pohodnikov, sedaj pa sameva, smo si malo odpočili. Nismo si še dobro oddahnili, pa nas je Milan že podražil z jurčkom, ki ga je našel v gozdu ob koči. Po kratkem počitku smo se podali na vrh Ključa. Pred nami je bil še povratek nazaj v Bezenico. Pot nas je vodila mimo mogočnega hrasta. Pri njemu, je znano zbirališče lovcev ko gredo na lov, saj hrast raste na križišču več gozdnih poti. V nadaljevanju poti smo obiskali tudi grob Toneta Artača, ki je tu leta 1942, kot partizan končal svoje mlado življenje. Čas je hitro mineval in po dobrih osmih kilometrih prehojene poti smo prispeli nazaj na kraj, kjer smo zjutraj začeli naš pohod. Prijetno je bilo spoznanje, da smo vseskozi hodili po področju, kjer živijo divji prašiči, kar so potrjevala tudi sveže razrita tla ob poteh, posebno pa še na travnatih jasah. Polni lepih vtisov, lovskih zgodb, ki nam jih je med potjo povedal Franci, smo se pod kozolčkom pridružili našim članom društva, ki hodijo na nordijsko hojo in ostalim članom, ki so se udeležili lovskega piknika.
Franci in Rajko sta poskrbela, da na pikniku ni manjkalo ničesar. Tako je druženje potekalo v prijetnem vzdušju in razpoloženju, za kar je poskrbel tudi Tone s svojo harmoniko. Postreženi smo bili z zelo dobro pečenim divjim prašičkom s prilogo in tako se nam je izpolnila želja, da okusimo meso te divjačine. Za sladico, so kot vedno poskrbele članice našega društva.
Prišel je čas, ko smo se morali počasi odpraviti domov. Ja odhajali smo z željo, da se kmalu zopet srečamo, na podobnem dogodku.
Tekst in fotografije Vinko Kuder
Kljub začetnim dežnim kapljam smo se zbrali skoraj vsi prijavljeni in ob domači prijetni glasbi harmonikarjev Rajka in Toneta, smo z upanjem zrli v oblačno nebo, ki se je kmalu razjasnilo. In posijalo je SONCE in nas razveseljevalo skupaj s harmonikarjema v nadaljevanju srečanja.
Ob dobri hrani in zdravici smo klepetali, obujali spomine ter načrtovali naše aktivnosti. In nekateri so izrazili svoje veselje tudi s plesom.
Srečanja se je udeležilo 134 članov, spoznali smo tudi nove člane in se razveselili naših najstarejših članic in članov.
Posebne pozornosti sta bila deležna g. Jože (95 let) in ga. Natalija (95 let), ki sta nas navdušila s svojim optimizmom in žarom.
Popoldne je kar prehitro minilo in ob zaključku smo polni energije po dobri hrani in pred vsem po prijetnem druženju, odhiteli domov v upanju, da se kmalu srečamo na naših pohodih, na krožkih ter na nordijski hoji ter na rekreaciji v Šoli zdravja ter seveda, čez eno leto ponovno v prijaznem okolju PR’ PREK.
Besedilo: Mojca, fotografija: Franci
