CILJI: Skrb za zdravje skozi športno aktivnost, druženje in spoznavanje širše domovine
Sv. Jakob nad Katarino
Pohodniki DU Dobrova v veseli december z zimskim pohodom na Sv. Jakob.
Pohodniki DU Dobrova v veseli december z zimskim pohodom na Sv. Jakob.
Datum objave: 08.12.2023
Besedilo in fotografija: Vinko Kuder
Prvotno smo decembrski pohod načrtovali na Sabotin pri Novi Gorici. Glede na slabo vremensko napoved, pa smo se odločili, da ga izvedemo kar v okolici Dobrove. Tako se nas je 56 pohodnikov 5.12.2023 zbralo v Gabrju – Žirovnikovem grabnu, cilj pohoda, pa je bil Sv. Jakob nad Katarino. Kot vsak pohod smo tudi tega vzeli zelo resno, kar se je videlo že po opremljenosti pohodnikov za zimski pohod, saj je preko noči naravo pobelil sneg. Pot katero smo izbrali večina nas še ni prehodila, saj se po tej poti le redki odpravijo na Katarino. Že po nekaj korakih, po rahlo zasneženi poti in nad nami zasneženimi drevesi, so se porajali občutki, kot, da smo se vrnili v mladost. Doživeli smo pravo zimsko pravljico in pogovor ni tekel o tekočih problemih, ampak kako smo v mladosti doživljali zimske radosti. Tudi, če je sem ter tja padel sneg z dreves na nas, nam to ni pokvarilo razpoloženja. Po razgibani poti, ki sta jo izbrala Anica in Franci smo prišli na Belo, zaselek z lepo obnovljenimi starimi hišami. Večina hiš pa je zgrajenih na novo in se koristijo kot vikendi. Po cesti smo nadaljevali pot proti Katarini in kar kmalu med drevesi zagledali naš cilj, cerkvico na Jakobu. V kraju Topolj smo se usmerili proti zaselku Brezovica pri Medvodah. Snega je tu bilo precej več kot v dolini, zato smo skrenili s poti in uživali s hojo po snegu. Ta naša odločitev se je kmalu izkazala za zelo koristno, saj smo v bližnji ograji zagledali srnico, ki se je s tačko ujela v ograjo in nas nemočno opazovala. Na srečo je bil z nami Franci, ki je lovec in je hitro pomagal srnici in jo rešil iz ograje. Ne vemo kaj bi bilo z njo, če ne bi bilo naših želja hoditi po snegu. Še malo hoje in začeli smo se vzpenjati proti vrhu, kjer stoji cerkvica Sv. Jakoba, zgrajena v 16 stoletju. Od tu je bil lep razgled v rahlo meglico zavite vrhove Julijski Alp, Karavank in Polhograjskega hribovja, ter v dolino, ki jo je pokrivala gosta megla. Po kratkem postanku za oddih, smo se zopet vrnili proti zaselku Topol in se v gostišču Vihra ustavili na kosilu. Pred odhodom, so nam naši vodniki pohodov obljubili, da bodo tudi v letu 2024 poskrbeli, da se bomo vsak mesec srečevali na pohodih. Zaželeli smo si varen korak tudi v prihodnjem letu in da vsi ostanemo zdravi.
Zadovoljni, da smo se kljub slabi vremenski napovedi in našim letom odločili, da opravimo še zadnji pohod v letu 2023, smo se po drugi, bolj znani poti na Katarino vrnili tja, kjer smo zjutraj pričeli naš pohod.
Zadovoljni, da smo se kljub slabi vremenski napovedi in našim letom odločili, da opravimo še zadnji pohod v letu 2023, smo se po drugi, bolj znani poti na Katarino vrnili tja, kjer smo zjutraj pričeli naš pohod.
POHOD NA ŠILENTTABOR
Datum objave: 17.11.2023
Besedilo in fotografija: Vinko Kuder
Datum objave: 17.11.2023
Besedilo in fotografija: Vinko Kuder
Šilentabor je 751m visok vrh nad istoimensko vasjo, in je najvišji vrh grebena na jugovzhodni strani pivške doline.
Kljub ne preveč dobri vremenski napovedi se nas je 56 pohodnikov DU Dobrova dne 14. 11.2023 odločilo, da opravimo načrtovani pohod. V oblačnem jutru smo se odpeljali proti Pivki. Že pred Vrhniko je začelo rahlo deževati in bolj ko smo se bližali Postojni, močneje je deževalo. Ko smo se pripeljali v Pivko, pa je dež že skoraj ponehal. Odločili smo se, da pohod nadaljujemo. Kot izkušeni pohodniki, ki so vedno pripravljeni, da jih ne more nič presenetiti, smo se hitro opremili za hojo po dežju in se odpravili proti Primožu nad Pivko. Z jesenskim listjem pokrita peščena pot nas je vodila vseskozi rahlo navzgor, dokler nismo prispeli na vrh 718m visokega Primoža. Že med hojo na vrh, smo opazili ostanke vojaških utrdb, na samem vrhu, pa so ostanki utrdbe, ki je bila vkopana v živo skalo in povezana z 481m rovov. Vse to so po prvi svetovni vojni zgradili Italijani. Po kratkem postanku na vrhu smo morali nazaj po isti poti do križišča, kjer smo zavili proti našemu cilju pohoda Šilentaborju. Pot nas je vodila skozi jesenski gozd zavit v meglo. Na naše veselje je dež prenehal in lahko smo si privoščili kratek postanek za malico. Sledil je rahel vzpon in kar kmalu smo prispeli do vasice Šilentabor v kateri živi 15 prebivalcev. Še nekaj korakov in bili smo na vrhu. Pred nami je v meglo zavit stal oddajnik, nekdaj pa je tu stal grad, ki so ga leta 1471 zgradili kot protiturško utrdbo, v kateri so prebivalci okoliških vasi našli varno zavetje. Na tem gradu je leta 1635 bila zadnja bitka vseslovenskega kmečkega upora. Takrat naj bi puntarji grad tudi zažgali. Zaradi megle smo bili prikrajšani za razgled, ki ga drugače nudi vrh Šilentaborja. Naredili smo fotografijo za spomin in se nazaj vrnili v vas. Po kratkem postanku smo se na drugi strani vasi povzpeli še do cerkvice sv. Martina, ki je bila zgrajena v prvi polovici 15. stoletja.
Pred nami je bil še zadnji del poti, rahel spust skozi gozd proti Ratečevemu Brdu. Po dobri uri hoje in prehojenih skoraj 15km, smo prispeli do turistične kmetije Janezinovi. Tu so nas postregli z domačo jedačo in pijačo. Dobre volje smo zapustili Janezinove in se z avtobusom, ki nas je že čakal odpeljali domov.
Kljub ne preveč dobri vremenski napovedi se nas je 56 pohodnikov DU Dobrova dne 14. 11.2023 odločilo, da opravimo načrtovani pohod. V oblačnem jutru smo se odpeljali proti Pivki. Že pred Vrhniko je začelo rahlo deževati in bolj ko smo se bližali Postojni, močneje je deževalo. Ko smo se pripeljali v Pivko, pa je dež že skoraj ponehal. Odločili smo se, da pohod nadaljujemo. Kot izkušeni pohodniki, ki so vedno pripravljeni, da jih ne more nič presenetiti, smo se hitro opremili za hojo po dežju in se odpravili proti Primožu nad Pivko. Z jesenskim listjem pokrita peščena pot nas je vodila vseskozi rahlo navzgor, dokler nismo prispeli na vrh 718m visokega Primoža. Že med hojo na vrh, smo opazili ostanke vojaških utrdb, na samem vrhu, pa so ostanki utrdbe, ki je bila vkopana v živo skalo in povezana z 481m rovov. Vse to so po prvi svetovni vojni zgradili Italijani. Po kratkem postanku na vrhu smo morali nazaj po isti poti do križišča, kjer smo zavili proti našemu cilju pohoda Šilentaborju. Pot nas je vodila skozi jesenski gozd zavit v meglo. Na naše veselje je dež prenehal in lahko smo si privoščili kratek postanek za malico. Sledil je rahel vzpon in kar kmalu smo prispeli do vasice Šilentabor v kateri živi 15 prebivalcev. Še nekaj korakov in bili smo na vrhu. Pred nami je v meglo zavit stal oddajnik, nekdaj pa je tu stal grad, ki so ga leta 1471 zgradili kot protiturško utrdbo, v kateri so prebivalci okoliških vasi našli varno zavetje. Na tem gradu je leta 1635 bila zadnja bitka vseslovenskega kmečkega upora. Takrat naj bi puntarji grad tudi zažgali. Zaradi megle smo bili prikrajšani za razgled, ki ga drugače nudi vrh Šilentaborja. Naredili smo fotografijo za spomin in se nazaj vrnili v vas. Po kratkem postanku smo se na drugi strani vasi povzpeli še do cerkvice sv. Martina, ki je bila zgrajena v prvi polovici 15. stoletja.
Pred nami je bil še zadnji del poti, rahel spust skozi gozd proti Ratečevemu Brdu. Po dobri uri hoje in prehojenih skoraj 15km, smo prispeli do turistične kmetije Janezinovi. Tu so nas postregli z domačo jedačo in pijačo. Dobre volje smo zapustili Janezinove in se z avtobusom, ki nas je že čakal odpeljali domov.
POHOD NA STARI VRH
Datum objave: 18.10.2023
Besedilo: Vinko Kuder
Fotografije: Ana, Justi in Franci
Datum objave: 18.10.2023
Besedilo: Vinko Kuder
Fotografije: Ana, Justi in Franci
Stari vrh v Škofjeloškem pogorju poznajo predvsem smučarji, posebno priljubljen je mladim smučarjem, saj tu potekajo njihova domača in mednarodna tekmovanja. Prijazen pa je tudi do pohodnikov, saj nudi prelepe razglede na okoliško hribovje kot tudi na Kamniško Savinjske Alpe. V zadnjem času, zgrajeni adrenalinski park, privablja vse več izletnikov. Tako se je petinpetdeset pohodnikov Društva upokojencev Dobrova, odločilo, da Stari vrh obišče v načrtovanem oktobrskem pohodu.
Iz meglene Dobrove so se odpeljali proti Škofji Loki, kjer jih je že pozdravilo sončno jesensko jutro. Še malo vožnje in prispeli so do parkirišča pri spodnji postaji žičnice. Tu se je pričel njihov pohod. Odločili so se, da na vrh Starega vrha 1217m gredo po Valentinovi poti. Lepo označena pot jih je vodila mimo stare domačije Žgajner, lepo obnovljene in s cvetočimi rožami okrašene. Nastalo je kar nekaj posnetkov za spomin, predno so pot nadaljevali mimo adrenalinskega parka in Gostišča Stari vrh, kjer se je pričel še zadnji del poti. Še malo napora in večina je prišla na vrh. Kar nekaj pohodnikom – strastnim gobarjem, pa so zadišali jurčki, zato so namesto hoje na vrh začeli nabirati gobe. Užitkov takšnih in drugačnih ni manjkalo, lep razgled, toplo sonce, prijetna družba, pa še gobe so bili vzrok, da je čas hitro minil. Zato se je bilo potrebno vrniti do Gostišča Stari vrh, kjer so bili dogovorjeni za kosilo. Kot vsi pohodi, je bil tudi ta, kar naporen, zato se je enolončnica z domačimi štruklji na terasi gostišča zelo prilegla. Tudi počitek je prišel prav, saj je bil pred njimi še spust v dolino.
Vse lepo hitro mine, vendar pred odhodom nazaj v dolino so na svojem že 290 pohodu, pohodniki, imeli še eno prijetno dolžnost. Kot že vrsto let, je tudi tokrat z njimi bila Ambrožič Marija. In prav ona je opravila na ta dan 200 pohod. Pohodniki so ji pripravili in podelili priznanje z željo, da bi še kljub njenim letom, tudi v bodoče z veseljem hodila z njimi na pohode.
Iz meglene Dobrove so se odpeljali proti Škofji Loki, kjer jih je že pozdravilo sončno jesensko jutro. Še malo vožnje in prispeli so do parkirišča pri spodnji postaji žičnice. Tu se je pričel njihov pohod. Odločili so se, da na vrh Starega vrha 1217m gredo po Valentinovi poti. Lepo označena pot jih je vodila mimo stare domačije Žgajner, lepo obnovljene in s cvetočimi rožami okrašene. Nastalo je kar nekaj posnetkov za spomin, predno so pot nadaljevali mimo adrenalinskega parka in Gostišča Stari vrh, kjer se je pričel še zadnji del poti. Še malo napora in večina je prišla na vrh. Kar nekaj pohodnikom – strastnim gobarjem, pa so zadišali jurčki, zato so namesto hoje na vrh začeli nabirati gobe. Užitkov takšnih in drugačnih ni manjkalo, lep razgled, toplo sonce, prijetna družba, pa še gobe so bili vzrok, da je čas hitro minil. Zato se je bilo potrebno vrniti do Gostišča Stari vrh, kjer so bili dogovorjeni za kosilo. Kot vsi pohodi, je bil tudi ta, kar naporen, zato se je enolončnica z domačimi štruklji na terasi gostišča zelo prilegla. Tudi počitek je prišel prav, saj je bil pred njimi še spust v dolino.
Vse lepo hitro mine, vendar pred odhodom nazaj v dolino so na svojem že 290 pohodu, pohodniki, imeli še eno prijetno dolžnost. Kot že vrsto let, je tudi tokrat z njimi bila Ambrožič Marija. In prav ona je opravila na ta dan 200 pohod. Pohodniki so ji pripravili in podelili priznanje z željo, da bi še kljub njenim letom, tudi v bodoče z veseljem hodila z njimi na pohode.
NA ZVOH NA KRVAVCU
Datum objave: 16.08.2023
Besedilo in fotografija: Vinko Kuder
Datum objave: 16.08.2023
Besedilo in fotografija: Vinko Kuder
V rahlo meglenem jutru smo se tokrat odpeljali proti Cerkljam na Gorenjskem. Za pohod na ZVOH se je 12.09.2023 odločilo kar 54 pohodnikov DU Dobrova. Po rahlo poškodovani cesti od nedavnih neurij smo se pripeljali do spodnje postaje žicnice na Krvavec. Tu nas je pozdravila gospa Karmen, predstavnica RTC Krvavec, ki nam je omogočila, kljub neobratovanju žičnice ob torkih, da smo se z njo lahko popeljali na Krvavec. Kar hitro smo bili zbrani pri zgornji postaji žičnice, kjer smo začeli naš pohod na Zvoh. Nekaj časa smo hodili po cesti, potem pa zavili na stezico in se začeli vzpenjati proti Domu na Krvavcu. Vedno bolj strmo je postajalo, posebno še, ker smo jo ubrali kar na »gliho navzgor« kot pravijo Gorenjci. Malo zasopli, pa tudi potni smo prispeli do Doma na Krvavcu. Tu smo se odžejali in si privoščili malico iz nahrbtnika. Ker je poleti dom zaprt smo se posedli na rob terase in uživali na prijetnem soncu, ki je bilo že kar malo preveč močno za ta letni čas. Nadaljevanje poti nas je vodilo mimo največjega televizijskega odajnika v Sloveniji in naprej malo pod vrhom Krvavca 1853m, proti najtežjemu delu današnje poti, vzponom na Zvoh. Nekaj pohodnikov se je odločilo, da na vrh ne gredo in da nas bodo pčakali na križišču od koder se bomo potem skupaj vračali. Večina pa je zagrizla v breg in po nekaj stotih metrih prišla na vrh Zvoha 1971m. Na vrhu smo bili bogato nagrajeni za naš trud. Razgled, ki se nam je ponudil na Kamniško Savinjske Alpe in nazaj v dolino je bil res lep. Slabo uro smo uživali na vrhu in se čudili delavcem, ki gradijo novo sedežnico, kaj vse so pripeljali na Zvoh. Bilo je opoldne, ko smo se začeli vračati proti Tihi dolini. Nismo izbirali potim, ampak smo jo ubrali kar po smučišču v dolino. Hoja po popašeni travi je bila prijetna, čeprav je bilo včasih malo strmo nam je širina smučišča omogočala, da smo v prijetnem klepetu kmalu prišli v Tiho dolino, do Plaže Krvavec. Tu sta nas že čakali enolončnici z joto in ričetom, ugotovili pa smo tudi, da tako poceni piva že dolgo nismo pili. Pred nami je bila še slaba ura hoje, zato smo jo zopet, kar po smučišču nadaljevali do Brunarice sonček, kjer sta nas že čakala prava pastirja z Krvavca, Marko in Franci. Ura druženja z njima je hitro minila. Izvedeli smo veliko o njihovem življenju, delu in obveznostih, ki jih imajo pastirji do svojih živali, pa tudi do narave. Oba sta poudarila, da počneta to dejavnost z veseljem, saj nadaljujeta več desetletno tradicijo svojih prednikov. Morali smo se posloviti, saj so nas že čakali žičničarji, ki so ponovno samo za nas zagnali žičnico in nas prepeljali v dolino, kjer nas je že čakal avtobus. Polni vtisov, smo na poti domov trem pohodnicam zapeli, saj so pred kratkim praznovale rojstni dan. Seznanili pa smo se tudi z oktoberskim pohodom, ki bo na Stari vrh nad Škofjo Loko.
MARTULJŠKI SLAPOVI
Datum objave: 11.08.2023
Besedilo in fotografija: Vinko Kuder
Datum objave: 11.08.2023
Besedilo in fotografija: Vinko Kuder
Neurja, poplave, vse to se je dogajalo v preteklih dneh, nam pohodnikom DU Dobrova pa je v torek osmega avgusta posijalo sonce, ko smo se odpravili na naš pohod na Martuljške slapove. Kar 51 pohodnikov se nas je odpeljalo do Kranjske Gore, tu smo začeli naš pohod. Že prvi postanek nad Jasno nas je razveselil z lepim pogledom na Razor 2601m in Prisank 2547m, pod nami pa je žuborela Pišnica. Pot smo nadaljevali po manj znani poti proti Tofovemu grabnu. Imeli smo srečo, da poti skozi graben pretekli nalivi niso poškodovali. Kljub temu, pa je bilo potrebno kar nekaj napora in previden korak, da smo graben prečkali. Ko smo ga premagali smo hitro prišli do sankališke proge, kjer je pozimi možno tudi nočno sankanje. Malo smo se po progi spustili proti dolini, potem pa na križišču zopet zavili desno navkreber, skozi gozd proti brunarici Pri Ingotu. Ko smo prispeli do Ingota smo se odločili za kratek počitek, saj se je le ta po dobrih dveh ura hoje kar prilegel. Ker je bila pot do Zgornjega Martuljškega slapa zaradi skalnega podora zaprta, posedanje na sončku in planinskem zraku pa je bilo prijetno, smo se odločili, da podaljšamo počitek. Poleg malice iz nahrbtnika so se prilegle dobrote kuhinje na prostem, ni manjkalo domače kislo mleko, kot tudi ne pravi gorenjski ajdovi žganci. Ker je v bližini bila tako imenovana »mama lipa s sedmimi hčerami« smo stopili do nje in si ogledali tudi kapelico Marije Snežne. Postali smo ob spomeniškem obeležju posvečenem vsem tistim, ki so ljubili gore, vendar jim je mogočna severna stena Špika 2472m vzela življenje. Malo je potokov v naših Alpah, ki bi na tako kratki poti ustvarili toliko lepih prizorov, kot Martuljek. Potok se spušča čez strma pobočja in stene s slapovi, slapiči in brzicami. Najlepša sta Spodnji in Zgornji Martuljški slap. Ker ogled Zgornjega zaradi skalnega podora ni bil možen, smo pot nadaljevali do Spodnjega. Po strmi poti preko veliko malih potočkov in podrtih dreves smo se spustili do mostička od koder je bil lep pogled na mogočen Spodnji slap. Pot smo nadaljevali v zanimivo tesen, kjer smo na koncu le te polni lepih vtisov zapustili ta čudoviti Naravni spomenik. Potrebno je bilo še nekaj korakov in prispeli smo do avtobusne postaje v Martuljku. Od tu smo pot nadaljevali z avtobusom v Spodnje Brezje, v gostišče Pri Slavki. Na poti domov smo zagledali cilj našega naslednjega pohoda in to bo Zvoh na vrhu Krvavca.
POHOD NA ZGORNJE POLJANE
Datum objave: 14.07.2023
Besedilo in fotografija: Vinko Kuder
Datum objave: 14.07.2023
Besedilo in fotografija: Vinko Kuder
Pravo poletno julijsko jutro je dvainpetdeset pohodnikov DU Dobrova pospremilo na pohod po naši prelepi Notranjski. Tokrat se nam je pohodnikom pridružil tudi dobrovški župnik g. Janez, saj je prav on preživljal svojo mladost v krajih kamor smo bili namenjeni. Vožnja do Starega trga in naprej do Markovec, kjer je bil naš prvi postanek je hitro minila. V Markovcu sta nas pričakala gospa Mika in njen mož Janez, dolgoletna učitelja v Starem trgu. Sedaj pa sta zadovoljna upokojenca, ki svoj prosti čas posvečata urejanju vrta in idilične okolice svojega doma, ki smo si jo tudi ogledali. Z zanimanjem smo prisluhnili g. Janezu, ki nam je opisal življenje v preteklosti in sedajnosti v tem malo odmaknjenem delu Slovenije. Sonce je postajalo vse močnejše, zato smo se po popiti kavici in ogledu, poslovili od naših gostiteljev in nadaljevali vožnjo do zaselka Vrhnika. Tu se je pričel naš pohod na Zgornje Poljane. Pot, kjer kočevski gozdovi prehajajo v snežniške, je potekala v senci bukev in smrek. Po dveh urah hoje mimo zaselka Dolenje Poljane, vmes so bili tudi postanki za malico in pitje vode smo prispeli na cilj našega pohoda. Zgornje Poljane ležijo na višini 1065m, vas naj bi nastala v obdobju turških vpadov, arheološki ostanki pa pričajo o tem, da je bilo območje poseljeno že v prazgodovini. Po kratkem oddihu pri »Turizem Jure«, smo odšli na ogled najpomembnejše znamenitosti zaselka, cerkvice sv. Andreja iz 16.st. Ker je bil z nami g. župnik smo v cerkvici zapeli in se seznanili z njeno zgodovino, ki nam jo je predstavil g. Jure. Svoje pa je dodal tudi g. župnik, ki je kot mladenič sodeloval pri obnovi cerkvice sv. Andreja. Ker nas je čakala še hoja nazaj v dolino, smo si nadeli nahrbtnike in nadaljevali naš pohod. Na poti je bilo vroče, saj se je temperatura dvignila nad 30 stopinj. Imeli pa smo srečo, da je cesta po kateri smo se vračali potekala večji del po gozdu in nas vročina ni preveč utrudila. Po dobri uri hoje smo prispeli do avtobusa, ki nas je odpeljal do gostišča Luka v Žimnice. Pivo, odojek in sladica s katero so nas postregli so se po hoji v res vročem dnevu kar prilegli. Vendar ves napor je bil hitro pozabljen, saj smo zopet preživeli lep dan, srečali zelo prijazne ljudi in se seznanili z lepotami in zgodovino krajev, ki jih, če ne bi imeli organiziranih vsakomesečnih pohodov, sami verjetno ne bi nikoli obiskali.
PIKOV VRH NA KOROŠKEM
Datum objave: 20.06.2023
Besedilo in fotografija: Vinko Kuder
Datum objave: 20.06.2023
Besedilo in fotografija: Vinko Kuder
Po treh urah vožnje smo pohodniki DU Dobrova prispeli v Mežico na Koroškem. Za tokratni pohod se nas je 48 pohodnikov odločilo, da gremo iz Mežice v Črno preko Pikovega vrha. V restavraciji Marinka smo popili jutranjo kavico, potem pa se odpravili proti nekdanjemu smučišču v Mežici. Kar nekaj časa smo se vzpenjali po travnati stezici, s katere je bil s pogledom nazaj, lep razgled na Mežico. Prišli smo do kolovozne poti, ki se je začela vzpenjati proti grebenu. Na grebenu, smo kar nekaj časa hodili po gozdni stezici. Nad nami je bila Jesenikova domačija, mi pa smo pot nadaljevali mimo ruševin stare hiše, do kolovoza, ki se je začel strmo vzpenjati proti prevalu. Potruditi smo se morali, da smo premagali strmino, saj je bil kolovoz močno poškodovan od nedavnih neurij, ki so divjala tudi tukaj. Ko smo preznojeni in utrujeni prišli na preval, smo se odločili za kratek počitek in malico iz nahrbtnika. Po kratkem počitku smo pot nadaljevali v smeri Koče na Pikovem. Pri odcepu za Pikov vrh, se je nekaj pohodnikov odločilo, da bodo pot nadaljevali do koče, ostali pa smo se usmerili proti razglednemu stolpu na vrhu. Po poti, ki je z vsakim korakom postajala vse bolj strma smo po nekaj minutah hoje, prispeli na Pikov vrh 1149 m. Iz razglednega stolpa je bil lep pogled na Uršljo goro in ostalo Koroško hribovje, prikrajšani pa smo bili za pogled na bližnjo Peco, saj je le ta bila zavita v meglo. Malo smo si oddahnili, potem pa se tudi mi odpravili proti Koči na Pikovem, kjer so nas že čakali ostali pohodniki. Kar nekaj časa smo posedeli pred kočo, kjer sta nas naša mlada sokrajana Anže in Maša oskrbnika koče, postregla s pijačo in jabolčnim zavitkom. Ker je bil pred nami še spust v Črno smo se počasi odpravili v dolino. Večji del poti je potekal po gozdni poti, mimo dveh osamljenih kmetij, do lokalne ceste po kateri smo prispeli do parkirišča, kjer nas je že čakal avtobus. Odpeljali smo se do Zavodnja, kjer smo se v gostišču Vida ustavili na kosilu. Pred odhodom smo naredili še skupinsko fotografijo in se prijetno utrujeni odpeljali proti Dobrovi.
PETELINJEK
Datum objave: 12.05.2023
Besedilo in fotografija: Vinko Kuder
Datum objave: 12.05.2023
Besedilo in fotografija: Vinko Kuder
Tokrat se nas je 46 pohodnikov DU Dobrova 09.05.2023 odpravilo na pohod v domovanje medvedov. Že kmalu po osmi uri zjutraj smo se pripeljali v kraj Hrib – Loški Potok, kjer nas je sprejel g. Jaka Bartol in nam predstavil načrt današnjega pohoda. Odšli smo na jutranjo kavico v Bistro Marina, si ogledali Park kulturnikov, nato pa se povzpeli še do župnijske cerkve sv. Lenarta. Od tu je bil lep pogled na v dolini ležečo vas Retje, obdano s travniki in gozdovi. Sledil je kratek spust po cesti do Šegove vasi, za vasjo smo kar kmalu zavili na gozdno pot v smeri lovskega bivaka. Prispeli smo do bivaka, katerega so lovci postavili na poti po kateri hodijo volkovi, mi pa smo si vzeli čas za kratek počitek in malico. Pot smo nadaljevali mimo » votle stene « na Jazbino. Tu se je bilo treba odločiti, ali bomo pot, ki je precej skalnata in težko prehodna nadaljevali na vrh Petelinjeka 1212m, ali pa se bomo po gozdni cesti počasi začeli spuščati proti vasi Travnik. Skoraj vsi smo se odločili, da gremo na vrh. Pot res ni bila lahka in kar nekajkrat smo se morali zelo potruditi, da smo preplezali vse skalnate ovire, da smo se povzpeli na vrh Petelinjeka. Iz vrha smo se po grebenu previdno spustili do niže ležeče gozdne jase. Ja občutki so bili lepi, kaj vse še zmoremo, saj je bilo plezanje po skalah rahlo poraščenih z mahom poseben užitek. Zapustili smo gozdno jaso in se začeli spuščati do razpotja, kjer so nas že čakali ostali pohodniki. Skupaj smo pot nadaljevali proti Travniškemu polju. Prispeli smo do vikenda gostilničarja Kapca, kjer so se pasle domače živali, mi pa smo si malo oddahnili. Še malo hoje je bilo potrebno in že smo sedeli v prijetni vaški gostilni Pri Kapcu v vasi Travnik. Postregli so nas z joto in domačimi klobasami in tudi mrzlega piva ni manjkalo.
Ker nas je g. Bartol vseskozi na našem pohodu spremljal in usmerjal, se nismo mogli odreči njegovemu povabilu, da si ogledamo njegovo bogato etnografsko zbirko. V skednju, nekdanji štali, kleti in svinjski kuhinji smo imeli res kaj videti. Bogata zbirka kmečknih strojev, orodja in opreme, volovskih jarmov, gospodinjskih pripomočkov in smučarske opreme je bila res vredna ogleda. Premalo časa je bilo, da bi si podrobno ogledali vse kar zbirka obsega, saj nas je že čas za vrnitev domov močno preganjal. Polni lepih vtisov smo, se odpeljali proti Dobrovi. Bili smo zadovoljni, malo utrujeni, ampak veseli, da se je hladno oblačno jutro prevesilo v sončno popoldne in nam omogočilo, da smo uspešno izvedli načrtovani majski pohod na Petelinjek.
Ker nas je g. Bartol vseskozi na našem pohodu spremljal in usmerjal, se nismo mogli odreči njegovemu povabilu, da si ogledamo njegovo bogato etnografsko zbirko. V skednju, nekdanji štali, kleti in svinjski kuhinji smo imeli res kaj videti. Bogata zbirka kmečknih strojev, orodja in opreme, volovskih jarmov, gospodinjskih pripomočkov in smučarske opreme je bila res vredna ogleda. Premalo časa je bilo, da bi si podrobno ogledali vse kar zbirka obsega, saj nas je že čas za vrnitev domov močno preganjal. Polni lepih vtisov smo, se odpeljali proti Dobrovi. Bili smo zadovoljni, malo utrujeni, ampak veseli, da se je hladno oblačno jutro prevesilo v sončno popoldne in nam omogočilo, da smo uspešno izvedli načrtovani majski pohod na Petelinjek.
IZ LENDAVE NA GRMADO
Datum objave: 01.05.2023
Besedilo in fotografija: Vinko Kuder
Datum objave: 01.05.2023
Besedilo in fotografija: Vinko Kuder
V lepem sončnem jutru 30.4.2023 se je skupina planincev iz Lendave pripeljala v Gabrje. Za njimi so bile že tri ure vožnje, pred njimi pa obljuba, ki so jo dali, ko smo pohodniki DU Dobrova obiskali Lendavo, da nas obiščejo in da se skupaj povzpnemo na Grmado. Obnovljena cesta na Katarino, nam je omogočila, da smo se do vasi Osredek odpeljali z avtobusom. Na Osredku sta nas Niko in Tanja pričakala z obilnim zajtrkom, domačih dobrot. Po kratkem postanku, smo se odpravili proti Grmadi. Po lepo shojeni in suhi poti, smo hitro prišli do razpotja, kjer se pot loči, ena proti Tošču, druga pa proti vrhu Grmade. Usmerili smo se proti vrhu in bolj ko smo se vspenjali, lepši je postajal razgled. Kot, da bi Grmada našim prijateljem iz Lendave, hotela pokazati vse svoje lepote in povedati, da njihov trud, da se povzpejo na vrh, le ni bil zaman. Precej časa smo se zadržali na vrhu ob pogledu na Triglav, Karavanke, Kamniško Savinjske Alpe in seveda Polhograjske dolomite. Veliko smo si imeli za povedati, saj smo se z večino planincev, danes prvič srečali. Kljub prijetnemu druženju na vrhu, je prišel čas, ko smo se morali posloviti od Grmade in se začeli spuščati preko Male Grmade proti Polhovemu Gradcu. Med potjo smo se ustavili pri cerkvici Sv. Uršule in si ogledali njeno notranjost. Po ogledu in kratkem počitku smo pot nadaljevali do Turistične kmetije Pri Mehačku. Tu so nam postregli s pristno domačo hrano in poskrbeli, da poti nismo nadaljevali žejni. V zelo toplem sobotnem popoldnevu, smo se po kar strmi poti spuščali v dolino in kmalu prispeli v Polhov Gradec. Skupaj smo se z avtobusom odpeljali do Gabrja, se poslovili in si obljubili, da to ni bilo zadnje srečanje.
POHOD NA SIVKO
Datum objave: 13.04.2023
Besedilo in fotografija: Vinko Kuder
Datum objave: 13.04.2023
Besedilo in fotografija: Vinko Kuder
Za pohod 11.04.2023 smo se pohodniki DU Dobrova odličili, da ga izvedemo v domačem Polhograjskem hribovju. Izbrali smo vrh Sivke 934m. Z avtobusom smo se preko Črnega vrha odpeljali do Pasje ravni in se povzpeli na 1020m visoki vrh do meteorološkega radarja. Po kratkem ogledu radarja in ostankov objektov, ki jih je zapustila bivša JLA, smo pot nadaljevali proti našemu cilju Sivki. Kar precej časa smo hodili, malo navzdol, pa zopet malo nazvgor, da smo se povzpeli na vrh Sivke 934m. Kljub rahlo oblačnemu vremenu, je od tu bil lep razgled daleč na okoli. Ker smo že kar nekaj časa hodili, smo se z vrha spustili do starega kozolca, kjer smo v zavetrju poiskali prostor za malico. Pred nami je bilo še kar nekaj poti, zato smo naš pohod kar hitro nadaljevali in to v smeri Planine nad Horjulom 798m. Tu smo se povzpeli do cerkvice Sv. Andreja zgrajene 1659 leta. Malo smo postali, uživali v lepem razgledu, se odžejali, potem pa se podali še na zadnji del pohoda proti Butajnovi 686m. Od tu smo se po slabih 14km prehojene poti odpeljali z avtobusom proti domu. Vendar našega pohoda še ni bilo konec. V Polhovem Gradcu smo se ustavili v Pograjskemu domu, kjer so nas postregli z zelo ukusnim bogračom in jabolčnim zavitkom. Pred odhodom pa smo opravili še dve prijetni dolžnosti in to: po 16 letih vodenja nas pohodnikov je Franci Železnik simbolično predal pohodno palico Ani Seliškar, z željo, da uspešno nadaljuje z vodenjem in organizacijo pohodov še v bodoče. Francija Železnika, pa smo pohodniki presenetili s podelitvijo priznanja za 200 pohodov, saj je ravno z današnjim pohodom, ki ga je tudi vodil, opravil dvestoti pohod.
Naslednji pohod bo na Petelinji vrh.
Naslednji pohod bo na Petelinji vrh.
TJA, KJER STA BURJA IN SONCE DOMA
Datum objave: 25.03.2023
Besedilo: Vilma Snoj
Fotografija: Vinko Kuder
Datum objave: 25.03.2023
Besedilo: Vilma Snoj
Fotografija: Vinko Kuder
Pohodniki DU Dobrova, smo se 21. 3. 2023 spet odpravili na potep. Ta dan nas je spremljalo toplo sonce. Naš cilj je bila spodnja Vipavska dolina, ki v zadnjem času postaja vse bolj priljubljena destinacija z lepo okolico in urejenimi pohodniškimi potmi. Sprehodili smo se po središču vasi Ozeljan, z ohranjenim baročnim dvorcem Ozeljan s parkom, pa mimo vasice Šmihel, ki je znan po 550 let stari cerkvi Sv. Mihaela. Pot smo nadaljevali po strmi stezi do 671 m naravnega okna Skozno, ki se nahaja na robu Trnovskega gozda. Skozno ni le okno, ampak tudi jama in most. S skalnega pomola je izreden razgled na Vipavsko dolino in Furlanijo. Ta čudoviti razgled so doživeli le tisti, ki so bolj pogumni.
Sledil je počitek, malica in čas za klepet. Pot smo nadaljevali po lažji krožni poti do Ozeljana, kjer nas je čakal avtobus. Med potjo smo videli, da po nebu ne letajo zgolj ptice, ampak tudi padalci in jadralci, ki se nad Vipavsko dolino poženejo z bližnjega vzletišča Lijak.
Na našem pohodu sta nas spremljala domačina Mirka in Vili, ki nam je na koncu sporočil, da smo hodili štiri ure in pri tem opravili 18317 korakov in 13 km poti.
Naše druženje smo zaključili s kosilom na kmečkem turizmu v Vitovljah. Na koncu smo še plesali, peli in se veselo smejali v kleti našega gostitelja.
Sledil je počitek, malica in čas za klepet. Pot smo nadaljevali po lažji krožni poti do Ozeljana, kjer nas je čakal avtobus. Med potjo smo videli, da po nebu ne letajo zgolj ptice, ampak tudi padalci in jadralci, ki se nad Vipavsko dolino poženejo z bližnjega vzletišča Lijak.
Na našem pohodu sta nas spremljala domačina Mirka in Vili, ki nam je na koncu sporočil, da smo hodili štiri ure in pri tem opravili 18317 korakov in 13 km poti.
Naše druženje smo zaključili s kosilom na kmečkem turizmu v Vitovljah. Na koncu smo še plesali, peli in se veselo smejali v kleti našega gostitelja.
OD PODGORJA NA GOLIČ
Datum objave: 22.02.2023
Besedilo: Vilma Snoj
Fotografija: Vinko Kuder
Datum objave: 22.02.2023
Besedilo: Vilma Snoj
Fotografija: Vinko Kuder
Pohodniki DU Dobrova so v torek, 14. 2. 2023, organizirali pohod na Kojnik in Golič.
Z avtobusom smo se pripeljali do vasice pod Slavnikom v Podgorje, ki leži v slovenski Istri, tik nad Kraškim robom.
Sonce je sijalo in nebo brez oblačka nam je že zjutraj napovedalo lep dan.
Z avtobusom smo se pripeljali do vasice pod Slavnikom v Podgorje, ki leži v slovenski Istri, tik nad Kraškim robom.
Sonce je sijalo in nebo brez oblačka nam je že zjutraj napovedalo lep dan.
Pot na Kojnik je bila najprej ravna, makadamska, potem se je steza enakomerno vzpenjala in že se je pokazal prvi križ in prvi cilj – Kojnik (802 m). Malicali smo nekoliko nižje. Pot smo nato nadaljevali po kolovozih in stezah in čez travnate planote do naslednjega cilja – Goliča (889 m).
Pogled na nizke bore, gosto suho travo, ki je počesana od burje nas je prevzel. Razgledi, kljub meglici v daljavi, pa so nam nudili razgled po celotni slovenski obali do Trsta, Slavnika, Snežnika, Triglava,…
Posedli smo se pod križ, se okrepčali in se po isti poti spustili v Podgorje. Tja, kjer smo pohod tudi začeli. Končali smo ga s kosilom v gostilni Švab v Hrastovljah.
Naš pohodnik Marjan Ižanec je prejel priznanje za svoj stoti pohod.
Spet en lep pohod, dan preživet z ljudmi, ki jih imaš rad.
Prehodili smo 13 km.
NOVOLETNO SREČANJE VRHE, 03.01.2023
Datum objave: 05.01.2023
Besedilo in fotografija: Vinko Kuder
Datum objave: 05.01.2023
Besedilo in fotografija: Vinko Kuder
Za tokratni tradicionalni pohod na Vrhe, smo se odločili, da bo to kar novoletno srečanje pohodnikov, kot tudi vseh ostalih mladih po srcu. Da bi se srečanja udeležilo čim več članov DU, smo izbiro poti prepustili vsakemu posamezniku. Kdor je želel, pa je lahko tudi v skupini odšel od ŠC Gaberje. Kljub slabemu vremenu, čeprav je za ta letni čas bilo pretoplo in je vseskozi rahlo deževalo, se nas je 03.01.2023 ob 11 uri na Vrheh zbralo 53 članov DU. Veseli, da smo zopet takoj po novem letu na domačih Vrheh, smo si segli v roke in si zaželeli srečno predvsem pa zdravo leto 2023. Srečanje se je nadaljevalo v prijetnem vzdušju. Manjkalo ni niti dobrot iz nahrbtnikov in zopet se je pokazalo, kako dobre gospodinje so med nami. Vsi vodje pohodov so spregovorili par besed in nam dali upanje, da se bomo tudi v novem letu veselo družili, na vsakomesečnih pohodih. Res škoda, da je vseskozi rahlo deževalo in da smo se po dobri uri druženja, morali odpraviti nazaj domov.
Pred vrnitvijo smo naredili še fotografijo za spomin na 17 novoletni pohod na Vrhe in do sedaj opravljenih 280 pohodov.
Pred vrnitvijo smo naredili še fotografijo za spomin na 17 novoletni pohod na Vrhe in do sedaj opravljenih 280 pohodov.
POSEBNO OBVESTILO: Žal sem morala stare prispevke umakniti, saj smo z vsemi fotografijami s pohodov prekoračili brezplačni prostor za objavljanje. Začnemo torej spet od začetka, z letom 2023 in s srečanjem na Vrheh!