POHODI 2025
CILJI: Skrb za zdravje skozi športno aktivnost, druženje in spoznavanje širše domovine
V torek, 2. decembra 2025, se je 56 članov DU Dobrova odpravilo na pot po Miljskih hribih. Izstopili smo v Hrvatinih, kjer nas je pričakal g. Franci Malečkar, lokalni vodnik, domačin, ki pozna vsako stezo, kamnolome Miljskih hribov in rastlinje (puhovec, cer, gaber, bodiko, skorš, brek, lovor,…).
Hrvatini so vas na Miljskem hribu (152 m nadmorske višine). Iz ploščadi se nam je ponudil čudovit pogled na Koprski in Tržaški zaliv. Tam nam je vodnik v besedi natančno predstavil Luko Koper.
Sprehod skozi stari del Hrvatinov nas je očaral s starimi kamnitimi domačijami. Danes se prebivalci ukvarjajo z vinogradništvom, oljkarstvom, sadjarstvom, veliko pa jih dela v obalnih mestih.
Spustili smo se v vas Premančan in sledili kolovozu v območje, ki se imenuje KAVE. Pod njim in nad njim so opuščeni kamnolomi. Pot smo nadaljevali po kolovozu, ki je tlakovan s pokonci postavljenimi ploščami peščenjaka, imenovanimi »šališi«.
Nato smo sledili poti do Cereja, ki je edini ohranjen maloobmejni prehod in je bil opuščen v osemdesetih letih. Od tam pa smo šli na sleme Miljskih hribov.
Zavili smo na kolovoz, ki nas je vodil v hudourniško dolino Pišolon. Ogledali smo si kaverno druge svetovne vojne, ki ima 35 m dolg rov s stropom in je bila namenjena protiletalski obrambi med drugo svetovno vojno. Vzpeli smo se na sleme hriba ter po južni strani do izhodišča skozi vas Kolomban.
Pohod je bil sprehod skozi večplastno zgodovino, kjer smo videli kamnite domačije, razgledne točke, lokalne vinograde, oljčnike – pravi »mirni hribovski obalni svet«.
Poslovili smo se od vodnika in se odpeljali na kosilo, kjer smo ob prijetnem druženju sklenili dan s podelitvijo diplome ga. Mileni Tehovnik za 100. pohod.
Zapisala: Vilma Snoj
Fotografija: Irena Tomšič
Člani DU Dobrova smo se iz meglene Dobrove odpeljali proti sončni Gorenjski. V vasi Sora smo izstopili iz avtobusa, ter se peš podali v klanec proti Osolniku. Sonce nas je prijetno grelo, tako da smo si počasi slačili oblačila. Malo pod vrhom smo si na turistični kmetiji privoščili kavico in kratek počitek. Premagali smo še zadnji klanec in dosegli vrh Osolnika (858m), kjer smo malicali. Na vrhu nas je pričakal prekrasen pogled na Alpe in vse okoliške vzpetine. Ko smo se nagledali čudovite okolice, smo se odpravili v dolino Hrastenice, kjer nas je čakal avtobus. Odpelji smo se v vas Sv. Andrej, kjer so nam v gostišču Rupar postregli kosilo. Dobre volje in polni novih vtisov smo se odpravili proti domu.
Besedilo in fotografije: Irena Tomšič
POHOD NA GOLI VRH – 7. 10. 2025
DATUM OBJAVE: 13. 10. 2025
BESEDILO: Franci Železnik
FOTOGRAFIJE: Vinko Kuder
DATUM OBJAVE: 13. 10. 2025
BESEDILO: Franci Železnik
FOTOGRAFIJE: Vinko Kuder
Datum objave: 14.09.2025
Besedilo: Ana Seliškar
Fotografije: Vinko Kuder
V torek 09.09.2025 smo se pohodniki DU Dobrova odpeljali proti Škofji Loki. Naš cilj je bil Lubnik.
S pohodom smo pričeli pod Puštalskim gradom, ki stoji tik ob reki Sori. Grad je znan po posebnem mostu, imenovanem Hudičev most, kateremu poprave v avgustu leta 2023 niso prizanesle, saj je stari most odnesla Poljanska Sora. Obnova tega mostu je trajala več kot eno leto in letos spomladi je bila otvoritev sedanjega en meter višjega mostu.
Pot smo nadaljevali mimo gradu skozi naselje proti gozdnemu pobočju. Ko smo prispeli v gozd, smo se pričeli vzpenjati po precej strmi poti in potrebno je bilo malo več krajših postankov. Nekje na slabi polovici poti, je pot postala položnejša in hoja je postala lažja. Toda ne za dolgo. Zadnji del vzpona (cca. 1km) se je pričel dokaj strmo dvigati in potrebna je bila pazljivost pri hoji. Ko smo zagledali znak, da smo na višini 1000 metrov, smo vedeli da cilj ni daleč.
Na vrhu Lubnika stoji planinska koča, ki poleg hrane in pijače, pohodnikom nudi tudi sobe z 18 ležišči. Pozdravila nas je nova oskrbnica ga. Mateja, ki je ta torek že malo po 3. uri zjutraj pričela s pripravo za peko ocvirkovce, pehtranke in flancatov. Vse te dobrote, ki so nas pričakale na vrhu, so bile še malo tople, bogate z nadevi in velikimi porcijami.
Z vrha Lubnika je v lepem vremenu lep razgled proti Škofji Loki, Kranju in Ljubljanski kotlini, na severu pa vidimo Julijce in Karavanke. Ko smo se podprli in odpočili ter se malo razgledali po bližnjih hribih, je sledilo še fotografiranje in sestop z vrha.
Pot smo nadaljevali proti kraju Breznica, kjer nas je čakal avtobus in odpeljali smo se še na kosilo v Crngrob. Dobre volje, nekateri tudi malo ponosni da so zmogli, smo se pozno popoldne vračali proti domu.
DRAŽGOŠE – JAMNIK
V torek, 05.08.2025 smo se pohodniki DU Dobrova odpeljali v lepem sončnem vremenu proti Gorenjski. Pot nas je vodila mimo Medvod, Škofje Loke do Železnikov in nato smo z vožnjo nadaljevali pod strma pobočja Jelovice v partizanske Dražgoše. Kmalu smo opazili spomenik, v spomin in opomin trpljenju krajanov pozimi leta 1942. Na začetku same vasi je brunarica oz. Dom Cankarjevega bataljona z muzejem novejše zgodovine tega kraja.
Na sredini vasi smo pričeli s pohodom na Belo Peč oz. Dražgoško goro. Pot nas je vodila mimo znamenite Bičkove skale. Velik del poti smo opravili po strmi asfaltni cesti in bili deležni tudi lepega razgleda na škofjeloško hribovje. Končno smo zavili na ozko stezico in nadaljevali po njej do samega vrha. Tu smo imeli daljši počitek za malico in občudovanje lepega razgleda na večji del Gorenjske. Sledil je spust po gozdni cesti do vasice Jamnik. Na koncu pohoda nam je ostal še najlepši del poti – sprehod do cerkve Sv. Primoža in Felicijana na grebenu nad vasjo – nekateri so mnenja, da je to področje t.i. balkon nad Gorenjsko. Ključar Filip nam je odprl cerkev in nam o njej povedal veliko zanimivega. Zahvala gre tudi našim pevkam za ubrano petje v cerkvi.
Ostalo je le še fotografiranje in odhod skozi vas do avtobusa. Odpeljali smo se po panoramski cesti nazaj v Dražgoše v brunarico na kosilo. Na koncu je ostalo še dovolj časa za ogled muzeja novejše zgodovine tega kraja ter obisk spomenika dražgoške bitke.
Sledila je vožnja proti domu, sprva po ozki in vijugasti cesti do Železnikov in skozi Škofjo Loko proti domu.
Besedilo: Vine Marinko
V torek, 05.08.2025 smo se pohodniki DU Dobrova odpeljali v lepem sončnem vremenu proti Gorenjski. Pot nas je vodila mimo Medvod, Škofje Loke do Železnikov in nato smo z vožnjo nadaljevali pod strma pobočja Jelovice v partizanske Dražgoše. Kmalu smo opazili spomenik, v spomin in opomin trpljenju krajanov pozimi leta 1942. Na začetku same vasi je brunarica oz. Dom Cankarjevega bataljona z muzejem novejše zgodovine tega kraja.
Na sredini vasi smo pričeli s pohodom na Belo Peč oz. Dražgoško goro. Pot nas je vodila mimo znamenite Bičkove skale. Velik del poti smo opravili po strmi asfaltni cesti in bili deležni tudi lepega razgleda na škofjeloško hribovje. Končno smo zavili na ozko stezico in nadaljevali po njej do samega vrha. Tu smo imeli daljši počitek za malico in občudovanje lepega razgleda na večji del Gorenjske. Sledil je spust po gozdni cesti do vasice Jamnik. Na koncu pohoda nam je ostal še najlepši del poti – sprehod do cerkve Sv. Primoža in Felicijana na grebenu nad vasjo – nekateri so mnenja, da je to področje t.i. balkon nad Gorenjsko. Ključar Filip nam je odprl cerkev in nam o njej povedal veliko zanimivega. Zahvala gre tudi našim pevkam za ubrano petje v cerkvi.
Ostalo je le še fotografiranje in odhod skozi vas do avtobusa. Odpeljali smo se po panoramski cesti nazaj v Dražgoše v brunarico na kosilo. Na koncu je ostalo še dovolj časa za ogled muzeja novejše zgodovine tega kraja ter obisk spomenika dražgoške bitke.
Sledila je vožnja proti domu, sprva po ozki in vijugasti cesti do Železnikov in skozi Škofjo Loko proti domu.
Besedilo: Vine Marinko
Weissensee – Naggler Alm
V nevihtnem jutru 8. julija se nas je 55 pohodnikov DU Dobrova odpeljalo na načrtovani julijski pohod na Weissensee v Avstrijo. Vremenska napovet tudi za Avstrijo ni bila najbolj obetavna. Kanček upanja pa je napoved le dajala, da bo okoli enaste ure prenehalo deževati. Peljali smo se skozi Karavanški predor mimo Vilacha, po dolini Zile vse do Hermagora in naprej do Techendorfa ob jezeru Weissensee, kjer smo pričeli naš pohod.
Weissensee ali Belo jezero je skrito v osrčju Zilskih Alp med rekama Zila in Drava. Leži na nadmorski višini 930 m, v dolžino meri 11,6 km. Ob obali so bregovi belih apnenčastih naplavin, ki obrobljajo zahodno brežino in po njih je jezero dobilo tudi ime Weissensee. Jezero je igrišče narave, okolica pa klimatsko zdravilišče s čistim zrakom. Voda jezera dosega kakovost pitne vode in poleti temperaturo do 24 stopin. Pozimi jezero v celoti zamrzne in je raj za drsalce. Poleti pa poleg kopanja okolica jezera nudi veliko pohodniških poti in na eno od teh poti smo se odpravili tudi mi. Naš cil je bil Naggler Alm na višini 1324m. Še vedno je rahlo deževalo, zato smo se zaščitili pred dežjem, razpeli dežnike in se po lepi gozdni cesti odpravili proti dobro uro odaljeni planinski koči. Bolj ko smo se bližali vrhu, manj je rosi dež in vremenska napoved se je uresničila, nehalo je deževati. Zadovoljni z odločitvijo, da kljub dežju opravimo pohod, smo prispeli do koče Naggler Alm. Tu smo si vzeli čas za počitek in malico iz nahrbtnika, nekaj pa so nam postregli prijazni oskrbniki koče. Ker ni več deževalo se nas je večina podala na vrh s katerega je v lepem vremenu lep razgled na okoliške gore. Žal mi te sreče, da bi uživali v lepem razgledu nismo imeli, saj so bile vse gore zavite v meglo.
Po dobri uri počitka smo si zopet nadeli nahrbtnike in se odpravili po gozdni poti nazaj k jezeru. Pot po kateri smo se vračali je speljana tako, da na večih mestih omoča lep pogled na jezero. Odločili smo se, da jo še malo podaljšamo do mesta, kjer stoji cerkvica imenovana Hoffnungskirche in od koder je lep pogled na večji del jezera. Za to odločitev nam ni bilo žal, čeprav smo morali hoditi nekoliko več v dolino in potem nazaj v breg, da smo prišli do cerkvice. Ta cerkvica ni tipična cerkev z rednim bogoslužjem, temveč je zaznamovana kot odprt prostor za tiho molitev, meditacijo ali razmislek neglede na versko pripadnost. Kot že ime pove Hoffnug, ki pomeni upanje, to obeležje pooseblja upanje v prihodnost, spravo in harmonijo z naravo. Tudi mi smo malo postali in se prepustili upanju v zdravo prihodnost, potem pa pot nadaljevali do parkirišča, kjer nas je že čakal avtobus. Pred odhodom smo nazdravili še našemu Vinetu, ki je ravno danes praznoval rojstni dan, nato pa se odpeljali nazaj proti Sloveniji.
Kot že večkrat, smo tudi tokrat pohod zaključili v gostišču Pri Slavki v Podbrezju. Tudi tokrat, je bilo kosilo zelo dobro, največ pa šteje tudi prijazna in hitra postrežba. Pred odhodom smo podelili Peklaj Ani priznanje za 200 opravljenih pohodov in Mesojednik Angelci za 100 opravljenih pohodov.
Tekst in foto: Vinko Kuder
DONAČKA GORA
Pohodniki DU Dobrova smo se na junijski pohod odpravili na Štajersko, na obrobje Haloz. Odpeljali smo se proti Rogaški Slatini, do Rogatca in pri gostišču Pod Goro pričeli naš pohod. Da tu živijo prijazni ljudje smo občutili že predno smo si nadeli nahrbtnike in se odpravili na pohod na Donačko Goro, saj smo bili v gostišču Pod Goro, od gospe Nataše deležni prijaznega sprejema, z dobrodošlico. Kar ostali bi tukaj, a lep poletni dan, nas je opominjal, da ga moramo izkoristiti in si ogledati še ostale lepote teh krajev. Nadeli smo si nahrbtnike in se odpravili proti gori. Prvi postanek, ki je bil tudi postanek za malico, smo naredili pri Rudijevem domu 589m. Po pol urnem počitku smo se po nezahtevni poti, podali na vrh gore.
Donačka Gora, imenovana tudi Rogaška gora ali v preteklosti tudi Rogač je ime verjetno dobila po oblik gore, saj kaže iz zahodne strani obliko roga z tremi vrhovi. Kasnejše ime Donačka Gora je dobila po cerkvi sv. Donata, ki stoji na južnem obrobju gore. Gora je visoka 882m in predstavlja zadnji vrh Karavank v Sloveniji. Do srednjega vrha, ki je najvišji, vodi lepa pot, katero je že v letu 1853 uredil dunajčan dr. Ernest Froelich, da je lahko zdraviliške goste iz Rogaške Slatine vodil na lepo razgledno točko, ki se ponuja iz srednjega vrha gore. Ta pot je bila prva urejena in označena planinska pot v Sloveniji. Malo pod vrhom je v spomin na ta dogodek postavljeno spominsko obeležje. Po tej poti, ki poteka skozi bukov pragozd smo hodili tudi mi.
Donačka Gora – Rogač ima bogato zgodovino. Na njej so sledi naselbine veliko pred našim štetjem. Tu so najdeni ostanki iz mlajše kamene dobe. Ostanki težko dostopne naselbine so pričevalec nemirnih časov, ki so jih povzročali plemenski pohodi in selitve ljudstev od začetka pozne bronaste dobe do konca srednjega veka. Za časa Rimljanov je tam kjer danes na srednjem vrhu stoji križ stal tempelj sonca. V času turških vdorov so na vrhu zgradili stražarnico s katere so z ognjem in topovi obveščali o prihajajoči nevarnosti Turkov. Na vrhu je bila tudi lesena cerkvica sv. Donata, zgrajena naj bi bila že leta 1471, ta cerkvica je leta 1741 pogorela, ko je vanjo udarila strela in je pri tem umrlo 59 vernikov. Legenda pravi, da so se zvonovi ob požaru skotalili po južnem bregu gore v dolino in tam kjer so se ustavili, so zgradili novo cerkev sv. Donata, ki še danes stoji.
Gora je na grebenu zgrajena iz apnencev in kremenovih peščenjakov, podnožje pa sestavljajo mehke terciarne kamenine, pretežno lapor. V podnožju gore se nahaja okoli 40 opuščenih kamnolomov kremenovega peščenjaka, ki so ga v preteklih stoletjih uporabljali za gradnjo hiš, kapel, izdelovanje kipov in izdelavo brusov. Ob koncu 19 stoletja je na gori vzniknila kamnoseška dejavnost. Ročne žrmlje z Rogača so zaradi izredne kakovosti slovele po celem Balkanu.
Gora je res nekaj posebnega, hodili smo v senci bukovega gozda ki je od 1965 zavarovan kot pragozd in po dobri uri hoje prispeli na vrh gore. Vsi smo zmogli in naš trud je bil poplačan z lepim razgledom. Kar nekaj časa smo ostali na vrhu, naredile skupinsko fotografijo za spomin in se počasi po isti poti odpravili nazaj v dolino. Zopet smo pri Rudijevem domu naredili kratek postanek, potem, pa nadaljevali pot, do gostišča Pod goro. Tu nas je že čakalo kosilo, ki so nam ga postregli, kar domači otroci. Najmlajši, ki hodi v šesti razred osnovne šole, nam je kosilo polepšal s petjem in igranjem na harmoniko, pa tudi sestrica in starejši brat sta se mu pridružila.
Vsega lepega in veselega je enkrat konec, tako je bilo tudi za nas 53 pohodnikov, da smo se morali veseli in zadovoljni posloviti od prijaznih halovžanov in se odpraviti nazaj domov.
Tekst in fotografija: Vinko Kuder
Pohodniki DU Dobrova smo se na junijski pohod odpravili na Štajersko, na obrobje Haloz. Odpeljali smo se proti Rogaški Slatini, do Rogatca in pri gostišču Pod Goro pričeli naš pohod. Da tu živijo prijazni ljudje smo občutili že predno smo si nadeli nahrbtnike in se odpravili na pohod na Donačko Goro, saj smo bili v gostišču Pod Goro, od gospe Nataše deležni prijaznega sprejema, z dobrodošlico. Kar ostali bi tukaj, a lep poletni dan, nas je opominjal, da ga moramo izkoristiti in si ogledati še ostale lepote teh krajev. Nadeli smo si nahrbtnike in se odpravili proti gori. Prvi postanek, ki je bil tudi postanek za malico, smo naredili pri Rudijevem domu 589m. Po pol urnem počitku smo se po nezahtevni poti, podali na vrh gore.
Donačka Gora, imenovana tudi Rogaška gora ali v preteklosti tudi Rogač je ime verjetno dobila po oblik gore, saj kaže iz zahodne strani obliko roga z tremi vrhovi. Kasnejše ime Donačka Gora je dobila po cerkvi sv. Donata, ki stoji na južnem obrobju gore. Gora je visoka 882m in predstavlja zadnji vrh Karavank v Sloveniji. Do srednjega vrha, ki je najvišji, vodi lepa pot, katero je že v letu 1853 uredil dunajčan dr. Ernest Froelich, da je lahko zdraviliške goste iz Rogaške Slatine vodil na lepo razgledno točko, ki se ponuja iz srednjega vrha gore. Ta pot je bila prva urejena in označena planinska pot v Sloveniji. Malo pod vrhom je v spomin na ta dogodek postavljeno spominsko obeležje. Po tej poti, ki poteka skozi bukov pragozd smo hodili tudi mi.
Donačka Gora – Rogač ima bogato zgodovino. Na njej so sledi naselbine veliko pred našim štetjem. Tu so najdeni ostanki iz mlajše kamene dobe. Ostanki težko dostopne naselbine so pričevalec nemirnih časov, ki so jih povzročali plemenski pohodi in selitve ljudstev od začetka pozne bronaste dobe do konca srednjega veka. Za časa Rimljanov je tam kjer danes na srednjem vrhu stoji križ stal tempelj sonca. V času turških vdorov so na vrhu zgradili stražarnico s katere so z ognjem in topovi obveščali o prihajajoči nevarnosti Turkov. Na vrhu je bila tudi lesena cerkvica sv. Donata, zgrajena naj bi bila že leta 1471, ta cerkvica je leta 1741 pogorela, ko je vanjo udarila strela in je pri tem umrlo 59 vernikov. Legenda pravi, da so se zvonovi ob požaru skotalili po južnem bregu gore v dolino in tam kjer so se ustavili, so zgradili novo cerkev sv. Donata, ki še danes stoji.
Gora je na grebenu zgrajena iz apnencev in kremenovih peščenjakov, podnožje pa sestavljajo mehke terciarne kamenine, pretežno lapor. V podnožju gore se nahaja okoli 40 opuščenih kamnolomov kremenovega peščenjaka, ki so ga v preteklih stoletjih uporabljali za gradnjo hiš, kapel, izdelovanje kipov in izdelavo brusov. Ob koncu 19 stoletja je na gori vzniknila kamnoseška dejavnost. Ročne žrmlje z Rogača so zaradi izredne kakovosti slovele po celem Balkanu.
Gora je res nekaj posebnega, hodili smo v senci bukovega gozda ki je od 1965 zavarovan kot pragozd in po dobri uri hoje prispeli na vrh gore. Vsi smo zmogli in naš trud je bil poplačan z lepim razgledom. Kar nekaj časa smo ostali na vrhu, naredile skupinsko fotografijo za spomin in se počasi po isti poti odpravili nazaj v dolino. Zopet smo pri Rudijevem domu naredili kratek postanek, potem, pa nadaljevali pot, do gostišča Pod goro. Tu nas je že čakalo kosilo, ki so nam ga postregli, kar domači otroci. Najmlajši, ki hodi v šesti razred osnovne šole, nam je kosilo polepšal s petjem in igranjem na harmoniko, pa tudi sestrica in starejši brat sta se mu pridružila.
Vsega lepega in veselega je enkrat konec, tako je bilo tudi za nas 53 pohodnikov, da smo se morali veseli in zadovoljni posloviti od prijaznih halovžanov in se odpraviti nazaj domov.
Tekst in fotografija: Vinko Kuder
BELA CERKEV – VINJI VRH
V torek 06.05.2025 smo se pohodniki DU Dobrova odpravili v deževnem vremenu na pohod na Vinji v bližini Šmarjeških Toplic. Najprej smo se ustavili v vasi Bela Cerkev in si ogledali tamkajšnjo cerkev t.i. belo cerkev. Župnik Jože Nemanič nam je povedal nekaj zanimivosti o tej lepi cerkvi.
Nato smo se odpravili po dokaj strmi, razgledni poti med vinogradi na Mali Vinji vrh, kjer je na viš. 360 m cerkev sv. Janeza Krstnika. Tu nas je ponovno pričakal župnik Jože Nemanič in nam povedal nekaj zanimivosti iz teh krajev. Ob slovesu so se mu naši pevci zahvalili z ubranim petjem.
Ob nekoliko okrnjenem razgledu smo si privoščili malico in nato smo odšli po razgledni panoramski cesti še na Veliki Vinji vrh s cerkvijo sv. Jožefa. Po krajšem počitku smo se spustili po gozdnih poteh. Celotna pot je t.i. arheološka pot, dolga 8 km, s številnimi informativnimi tablami, ki pričajo da so tukaj živeli ljudje že pred nekaj tisočletji.
Po končanem pohodu smo se odpeljali še mimo Šmarjete do Klevevža. To je lepa naravna znamenitost – izvir tople vode z bazenčkom ima 25*C. Voda v bazenu je zelo čista in nekatere je celo premamila za kopanje v njej. Sama soteska je znana po številnih slapovih, brzicah in tolmunih. V soteski sta tudi dve kraški jami z netopirji, v eni je celo topla voda. Pred bazenom je lepo obnovljen grajski mlin, ki pa ni za ogled. Na griču so razvaline gradu Klevevž iz 13-stol..
Na koncu smo se odpeljali do Družinske vasi na kosilo v gostišče Domen. Kljub oblačnemu vremenu, smo se imeli lepo.
Besedilo: Vine Marinko
Fotografije: Vinko Kuder
V torek 06.05.2025 smo se pohodniki DU Dobrova odpravili v deževnem vremenu na pohod na Vinji v bližini Šmarjeških Toplic. Najprej smo se ustavili v vasi Bela Cerkev in si ogledali tamkajšnjo cerkev t.i. belo cerkev. Župnik Jože Nemanič nam je povedal nekaj zanimivosti o tej lepi cerkvi.
Nato smo se odpravili po dokaj strmi, razgledni poti med vinogradi na Mali Vinji vrh, kjer je na viš. 360 m cerkev sv. Janeza Krstnika. Tu nas je ponovno pričakal župnik Jože Nemanič in nam povedal nekaj zanimivosti iz teh krajev. Ob slovesu so se mu naši pevci zahvalili z ubranim petjem.
Ob nekoliko okrnjenem razgledu smo si privoščili malico in nato smo odšli po razgledni panoramski cesti še na Veliki Vinji vrh s cerkvijo sv. Jožefa. Po krajšem počitku smo se spustili po gozdnih poteh. Celotna pot je t.i. arheološka pot, dolga 8 km, s številnimi informativnimi tablami, ki pričajo da so tukaj živeli ljudje že pred nekaj tisočletji.
Po končanem pohodu smo se odpeljali še mimo Šmarjete do Klevevža. To je lepa naravna znamenitost – izvir tople vode z bazenčkom ima 25*C. Voda v bazenu je zelo čista in nekatere je celo premamila za kopanje v njej. Sama soteska je znana po številnih slapovih, brzicah in tolmunih. V soteski sta tudi dve kraški jami z netopirji, v eni je celo topla voda. Pred bazenom je lepo obnovljen grajski mlin, ki pa ni za ogled. Na griču so razvaline gradu Klevevž iz 13-stol..
Na koncu smo se odpeljali do Družinske vasi na kosilo v gostišče Domen. Kljub oblačnemu vremenu, smo se imeli lepo.
Besedilo: Vine Marinko
Fotografije: Vinko Kuder
Pohod s Predmeje na Čaven in Kucelj
Pomlad, čeprav z nekoliko mrzlim jutrom, je prebudila tudi pohodnike DU Dobrova.
Zime postajajo manj zimske, pomladi pa bolj muhaste in seveda nepredvidljive.
Tak je bil tudi 8. 4. 2025, ko smo se z avtobusom odpravili do Predmeje nad Ajdovščino. Jutro je bilo mrzlo in oblačno, toda sonce je kukalo med oblaki in nas sredi dopoldneva začelo prijetno greti.
Vas Predmeja je nastala pred dobrimi 400 leti na robu Trnovskega gozda. Danes je to idilična vasica, obdana s prelepo pokrajino. Geografsko je vezana na Vipavsko dolino. Večina hiš je po planoti razpršenih med 800–1000 m nadmorske višine.
Iz Predmeje smo se povzpeli po strmi poti do koče Antona Bavčerja na Čavnu (1242 m.n.v.). Koča je bila sicer zaprta, a smo se usedli in si pripravili obilno malico iz svojega nahrbtnika. Po polurnem počitku smo pot nadaljevali nad Malo goro do Kuclja (1237 m.n.v.). Med potjo smo opazili, da se narava že prebuja. Prvi cvetovi trobentic, zvončkov, vijolic, mačic, oster vonj listov čemaža in seveda prijetno in glasno požvižgavanje ptic, so oznanjali pomlad. Iz zemlje so pokukali tudi prvi avriklji in na svojih dolgih pecljih razkazovali rumene glavice.
Skoraj vsi smo dosegli vrh Kuclja, le peščica ga je raje občudovala od vznožja, ker je vzpon na pogled kar malo težak. Vrh nas je presenetil, saj smo imeli kot na dlani celotno Vipavsko dolino tja do morja. Pogled v dolino je pomenil odklop in uživali smo v slikoviti naravi.
Potem je sledila pot s postanki nazaj do Predmeje, kjer nas je čakal avtobus in nas popeljal do koče Edmunda Čibeja (1861–1913) v Tihi dolini, ki je izhodiščna točka za obisk Malih Golakov (1495 m.n.v.). E. Čibej je bil učitelj, ki je poučeval v vasicah Vipavske doline. Bil je izjemno sposoben človek. Prijateljeval je s Simonom Gregorčičem in Franom Erjavcem. V vas je »prinesel« prve smuči, ki jih je naročil v Oslu (Norveška). Domačega mizarja je navdušil, da jih je potem izdeloval za domačine in vaško otročad.
V koči so nas pričakali nasmejani oskrbnik Branko in njegovi pomočniki, ki so se izkazali v pripravi okusne primorske hrane, kave, urejeni koči in postrežbi.
Prehodili smo 16 km in se veseli in zadovoljni vrnili domov. Tudi tokrat je bilo tako, da so sončni žarki in veseli nasmejani prijatelji poskrbeli za pravljično vzdušje.
Zapisala: Vilma Snoj
Fotografije: Vinko Kuder
Pomlad, čeprav z nekoliko mrzlim jutrom, je prebudila tudi pohodnike DU Dobrova.
Zime postajajo manj zimske, pomladi pa bolj muhaste in seveda nepredvidljive.
Tak je bil tudi 8. 4. 2025, ko smo se z avtobusom odpravili do Predmeje nad Ajdovščino. Jutro je bilo mrzlo in oblačno, toda sonce je kukalo med oblaki in nas sredi dopoldneva začelo prijetno greti.
Vas Predmeja je nastala pred dobrimi 400 leti na robu Trnovskega gozda. Danes je to idilična vasica, obdana s prelepo pokrajino. Geografsko je vezana na Vipavsko dolino. Večina hiš je po planoti razpršenih med 800–1000 m nadmorske višine.
Iz Predmeje smo se povzpeli po strmi poti do koče Antona Bavčerja na Čavnu (1242 m.n.v.). Koča je bila sicer zaprta, a smo se usedli in si pripravili obilno malico iz svojega nahrbtnika. Po polurnem počitku smo pot nadaljevali nad Malo goro do Kuclja (1237 m.n.v.). Med potjo smo opazili, da se narava že prebuja. Prvi cvetovi trobentic, zvončkov, vijolic, mačic, oster vonj listov čemaža in seveda prijetno in glasno požvižgavanje ptic, so oznanjali pomlad. Iz zemlje so pokukali tudi prvi avriklji in na svojih dolgih pecljih razkazovali rumene glavice.
Skoraj vsi smo dosegli vrh Kuclja, le peščica ga je raje občudovala od vznožja, ker je vzpon na pogled kar malo težak. Vrh nas je presenetil, saj smo imeli kot na dlani celotno Vipavsko dolino tja do morja. Pogled v dolino je pomenil odklop in uživali smo v slikoviti naravi.
Potem je sledila pot s postanki nazaj do Predmeje, kjer nas je čakal avtobus in nas popeljal do koče Edmunda Čibeja (1861–1913) v Tihi dolini, ki je izhodiščna točka za obisk Malih Golakov (1495 m.n.v.). E. Čibej je bil učitelj, ki je poučeval v vasicah Vipavske doline. Bil je izjemno sposoben človek. Prijateljeval je s Simonom Gregorčičem in Franom Erjavcem. V vas je »prinesel« prve smuči, ki jih je naročil v Oslu (Norveška). Domačega mizarja je navdušil, da jih je potem izdeloval za domačine in vaško otročad.
V koči so nas pričakali nasmejani oskrbnik Branko in njegovi pomočniki, ki so se izkazali v pripravi okusne primorske hrane, kave, urejeni koči in postrežbi.
Prehodili smo 16 km in se veseli in zadovoljni vrnili domov. Tudi tokrat je bilo tako, da so sončni žarki in veseli nasmejani prijatelji poskrbeli za pravljično vzdušje.
Zapisala: Vilma Snoj
Fotografije: Vinko Kuder
S KOMENSKEGA KRASA DO DEVINA
Sijoča jutranja zarja je skupini pohodnikov DU Dobrova obetala lep marčevski pohod. Tokrat smo se odpravili na Kras. Prehoditi smo nameravali 323 m visok hrib Grmada. Njeno pobočje se na severu dviga nad Brestovico in na jugu nad Sesljanom in Devinom. Zaradi strateške lege je bila vzpetina med 1. svetovno vojno zelo pomembna, tu je potekala avstroogrska obrambna linija, o čemer so še danes vidni sledovi bunkerjev in strelskih jarkov.
Avtobus nas je popeljal do Vipave, nadaljeval skozi manjša naselja, mimo Štanjela, Komna do Brestovice, kjer se je pričel naš pohod. Mimo romarske cerkvice sv. Anastazije. iz 15. stoletja smo se po stezicah povzpeli do vrha. Od tu je bil vse okrog lep razgled od zasneženih vrhov Julijcev in Dolomitov ter na bližnji Tržaški zaliv.
Po kratkem počitku smo se spustili do vasice Cerovlje in še naprej do obmorskega mesteca Sesljan. Od tu do Devina smo hodili po znani Rilkejevi poti, eni najlepših poti na tem območju. Speljana je ob robu visokih pečin nad Sesljanskim zalivom in nudi lep pogled na morje. Pohod smo zaključili v Devinu, se z avtobusom odpeljali do Divače, kjer so nam pripravili okrepčilo.
Lep sončen dan je naš spomladanski pohod še polepšal.
Zapisal: Franci Železnik
Foto: Vinko Kuder
Sijoča jutranja zarja je skupini pohodnikov DU Dobrova obetala lep marčevski pohod. Tokrat smo se odpravili na Kras. Prehoditi smo nameravali 323 m visok hrib Grmada. Njeno pobočje se na severu dviga nad Brestovico in na jugu nad Sesljanom in Devinom. Zaradi strateške lege je bila vzpetina med 1. svetovno vojno zelo pomembna, tu je potekala avstroogrska obrambna linija, o čemer so še danes vidni sledovi bunkerjev in strelskih jarkov.
Avtobus nas je popeljal do Vipave, nadaljeval skozi manjša naselja, mimo Štanjela, Komna do Brestovice, kjer se je pričel naš pohod. Mimo romarske cerkvice sv. Anastazije. iz 15. stoletja smo se po stezicah povzpeli do vrha. Od tu je bil vse okrog lep razgled od zasneženih vrhov Julijcev in Dolomitov ter na bližnji Tržaški zaliv.
Po kratkem počitku smo se spustili do vasice Cerovlje in še naprej do obmorskega mesteca Sesljan. Od tu do Devina smo hodili po znani Rilkejevi poti, eni najlepših poti na tem območju. Speljana je ob robu visokih pečin nad Sesljanskim zalivom in nudi lep pogled na morje. Pohod smo zaključili v Devinu, se z avtobusom odpeljali do Divače, kjer so nam pripravili okrepčilo.
Lep sončen dan je naš spomladanski pohod še polepšal.
Zapisal: Franci Železnik
Foto: Vinko Kuder
NOVOLETNO SREČANJE: VRHE, 07. 01. 2025
Datum objave: 09.01.2025
Besedilo: Ana Seliškar
Fotografija: Vinko Kuder
V torek 07.01.2025 smo se pohodniki DU Dobrova udeležili vsakoletnega tradicionalnega pohoda na Vrhe. Ker na vrh vodi več poti, smo izbiro poti – kot vedno, prepustili vsakemu posamezniku. Prihajali smo iz smeri: Dobrova, Šujica, Gaberje in Hruševo. Ob 11. uri se nas je na vrhu zbralo 51 članov. Zaželeli smo si srečno, zdravo in vse dobro v novem letu. Za Vinka Kudra je bil to 100. opravljeni pohod, za kar je prejel tudi priznanje. Srečanje je potekalo v prijetnem vzdušju, za kar so poskrbele tudi dobrote iz nahrbtnika nekaterih udeležencev. K dobremu razpoloženju je tokrat pripomoglo tudi dokaj lepo vreme brez padavin, kljub zelo slabi vremenski napovedi.
Datum objave: 09.01.2025
Besedilo: Ana Seliškar
Fotografija: Vinko Kuder
V torek 07.01.2025 smo se pohodniki DU Dobrova udeležili vsakoletnega tradicionalnega pohoda na Vrhe. Ker na vrh vodi več poti, smo izbiro poti – kot vedno, prepustili vsakemu posamezniku. Prihajali smo iz smeri: Dobrova, Šujica, Gaberje in Hruševo. Ob 11. uri se nas je na vrhu zbralo 51 članov. Zaželeli smo si srečno, zdravo in vse dobro v novem letu. Za Vinka Kudra je bil to 100. opravljeni pohod, za kar je prejel tudi priznanje. Srečanje je potekalo v prijetnem vzdušju, za kar so poskrbele tudi dobrote iz nahrbtnika nekaterih udeležencev. K dobremu razpoloženju je tokrat pripomoglo tudi dokaj lepo vreme brez padavin, kljub zelo slabi vremenski napovedi.
Po Vitovski krožni poti
Na sončen dan, 4. 2. 2025, smo se pohodniki (56 članov) DU Dobrova odpravili v Vipavsko dolino. Že zjutraj nas je pozdravilo sonce in nas vso pot božalo s toplimi žarki, ki so poskrbeli za res pravljično vzdušje.
Pot smo začeli v vasi Vitovlje, ki leži pod Vitovsko goro. Vas leži na južnih pobočjih Trnovskega gozda in je prvič omenjena leta 1200 v listinah goriških grofov. Vitovci so poznani po kostanju in vsako jesen organizirajo praznik kostanja.
Pot smo začeli po delu asfaltne krožne poti, ki nas je potem vodila pod krošnjami dreves do majhnega kraškega jezera. Vitovsko jezero je znano po svoji naravni lepoti. V njem živijo različne vrste rib in drugih vodnih organizmov. Pozimi se tu naselijo ptice selivke.
Nato smo se povzpeli do 650 m nadmorske višine in zagledali kapelico sv. Lucije. Sv. Lucija je zaščitnica slepih. Okolica je poznana po posebni energetski moči. Zadržali smo se več časa in se okrepčali z malico.
Potem smo nadaljevali po Napoleonovi poti k Visokemu zidu. Pot je kamnita, ponekod so še vidni utori vozov v kamenju. Zid, visok 5 m, so zgradili vojaki v času Ilirskih provinc.
Nato smo se odpravili do romarske cerkve Sv. Marije. Cerkev stoji na mogočni piramidasti skali nad vasjo Vitovlje in je omenjena že v 14. stoletju. V 2. svetovni vojni je bila porušena. Obnovili so jo domačini. Na platoju pod cerkvijo smo posedeli in občudovali Vipavsko dolino, Jadransko morje, Kras…
Prehodili smo še drugi del krožne poti in po 12,5 km dolgem pešačenju smo si privoščili kosilo. Z nami sta ves čas hodila tudi Mirka in Vili, domačina iz Ozeljana, ki dobro poznata domače stezice.
Zapisala: Vilma Snoj
Fotografije: Vinko Kuder
Na sončen dan, 4. 2. 2025, smo se pohodniki (56 članov) DU Dobrova odpravili v Vipavsko dolino. Že zjutraj nas je pozdravilo sonce in nas vso pot božalo s toplimi žarki, ki so poskrbeli za res pravljično vzdušje.
Pot smo začeli v vasi Vitovlje, ki leži pod Vitovsko goro. Vas leži na južnih pobočjih Trnovskega gozda in je prvič omenjena leta 1200 v listinah goriških grofov. Vitovci so poznani po kostanju in vsako jesen organizirajo praznik kostanja.
Pot smo začeli po delu asfaltne krožne poti, ki nas je potem vodila pod krošnjami dreves do majhnega kraškega jezera. Vitovsko jezero je znano po svoji naravni lepoti. V njem živijo različne vrste rib in drugih vodnih organizmov. Pozimi se tu naselijo ptice selivke.
Nato smo se povzpeli do 650 m nadmorske višine in zagledali kapelico sv. Lucije. Sv. Lucija je zaščitnica slepih. Okolica je poznana po posebni energetski moči. Zadržali smo se več časa in se okrepčali z malico.
Potem smo nadaljevali po Napoleonovi poti k Visokemu zidu. Pot je kamnita, ponekod so še vidni utori vozov v kamenju. Zid, visok 5 m, so zgradili vojaki v času Ilirskih provinc.
Nato smo se odpravili do romarske cerkve Sv. Marije. Cerkev stoji na mogočni piramidasti skali nad vasjo Vitovlje in je omenjena že v 14. stoletju. V 2. svetovni vojni je bila porušena. Obnovili so jo domačini. Na platoju pod cerkvijo smo posedeli in občudovali Vipavsko dolino, Jadransko morje, Kras…
Prehodili smo še drugi del krožne poti in po 12,5 km dolgem pešačenju smo si privoščili kosilo. Z nami sta ves čas hodila tudi Mirka in Vili, domačina iz Ozeljana, ki dobro poznata domače stezice.
Zapisala: Vilma Snoj
Fotografije: Vinko Kuder