CILJI: Skrb za zdravje skozi športno aktivnost, druženje in spoznavanje širše domovine
V mesecu decembru, ko narava že odvrže jesenske liste, smo se pohodniki – upokojenci Dobrove odpravili po poti graničarjev. Začetek naše hoje je bil na mejnem prehodu Škofije, kjer smo prečkali kolesarsko stezo Paranzane in nadaljevali pot do kamnoloma. Na gozdnatem območju, imenovano Kave, smo opazovali kamnolom peščenjaka. Nekoč so te bloke z volovskimi vpregami prevažali v miljsko pristanišče. Z njimi so gradili pomole in valobran v Trstu in tlakovali ulice in trge od Milj do Pirana. Nato smo pot nadaljevali po ozki, strmi gozdni poti do Kaštelirja, ki leži na najvišjem vrhu Ankaranskega polotoka. Samo naselje je bilo poseljeno že v zgodnji bronasti dobi, konec 3. tisočletja p.n.št. Prebivalci gradišč so bili že takrat povezani z morjem. Gradišča oziroma kaštelirje so postopoma opuščali, nekatera pa so ostala poseljena do danes – Piran, Rovinj. Malicali in počivali smo nad vasjo Elerji, kjer so ostanki preurejeni v arheološki turistični park. Pot smo nadaljevali do Elerjev, Fajtov, Božičev in Hrvatinov, kjer nas je čakal avtobus in nas zapeljal do naravnega rezervata Škocjanski zatok, ki je zadnji pričevalec otoške preteklosti mesta Koper. To je naše največje slovensko polslano mokrišče. Leži ob izlivu reke Rižane in Badaševice v morje. Krožna pot, ki smo jo prehodili, je dolga 2,2 km. Ima šest opazovališč in osrednjo opazovalnico s čudovitim pogledom po celotnem območju. Zatok je pravi raj za številne živalske in rastlinske vrste. Ta naravni biser moraš doživeti z vsemi čutili. Po rezervatu so nas vodile ga. Bojana Lipej in študentki, ki to delo opravljajo z veliko ljubeznijo in predanostjo.
Hvala jim!
Zapisala: Vilma Snoj
Fotografije: Vinko Kuder
Na novembrski pohod se nas je 56 pohodnikov DU Dobrova odpravilo v nam bližnje Polhograjsko in Škofjeloško pogorje. Iz v meglo zavite Dobrove smo se odpeljali proti Črnemu vrhu. Ni trajalo dolgo, ko smo se pripeljali v sončno jesensko jutro na Črnem vrhu. Kot vedno, smo si tudi tokrat nadeli nahrbtnike in se odpravili proti Škofji Loki. Pot nas je vodila po gozdu in pod nogami je šumelo odpadlo listje. Le kratek čas smo hodili, pa je tu bilo že prvo presenečenje. Na jasi smo se ustavili pri hiški našega lovca Francija. Malo smo poklepetali, potem pa pot nadaljevali proti Sv. Ožboltu. Kar nekaj časa smo hodili po čudovitih poteh mimo osamljenih lepo urejenih kmetij, da smo prispeli do cerkvice Sv. Ožbolta. Od tu je je bil čudovit razgled na Karavanke in tudi Triglav se je videl v daljavi. Ogledali smo si notranjost cerkvice, nato pa pot nadaljevali proti Sv. Andreju nad Škofjo Loko. Na jasi nad Petačevim grabnom smo se odločili, da si privoščimo malico. Prijetno je bilo sedeti na toplem soncu s pogledom na Tošč, Polhograjsko goro, Grmado in v daljavi na našo Dobrovo pokrito z gosto meglo. Tako prijetno je bilo, a pohod smo morali nadaljevati, saj se je pred nami odpirala čudovita škofjeloška okolica. Kar nekaj časa smo zopet hodili, da smo prišli do cerkvice Sv. Andreja. Tudi tu so nam domačini omogočili ogled notranjosti cerkvice, pa tudi posedanje na soncu pred njo, je prišlo prav, saj je za nami bilo že več kot 13 km čudovite pohodniške poti.
Še par korakov smo morali narediti in že smo bili v gostišču Rupar. Lepo so nas sprejeli in kar nismo mogli verjeti, da je daleč od mestnega vrveža, v odmaknjenem naravnem okolju, tako veliko in lepo urejeno gostišče.
Bil je že mrak, ko smo se veseli in zadovoljni odpeljali v dolino Hrastnice in se mimo Škofje Loke vrnili nazaj na Dobrovo. Za nami je bil še en čudovit pohod, tokrat v domačem okolju.
Tekst : Vinko Kuder
Foto: Ana Seliškar
Na oktobrski pohod smo se pohodniki DU Dobrova odpravili v Belo krajino. Lepote in značilnosti belokranjske pokrajine so nas že dalj časa vabile, da jih obiščemo. Odločili smo se za Župančičevo pot, ki je posvečena velikemu slovenskemu pesniku Otonu Župančiču in povezuje Dragatuš s pesnikovo rojstno Vinico. V Dragatušu smo zapustili avtobus in se napotili v krajinski park Lahinja. Po nekaj minutni hoji smo prišli do Nerajskih lugov. To je velik kompleks mokrotnih travnikov, nizkega barja in poplavljenega gozda na dolvodnem sotočju Lahinje in Nerajčice. Nadaljevali smo nezahtevno pot, ki nas je kmalu pripeljala do »Peskov«, ki na ozkem slemenu nad povirjem Lahinje označuje nekdanje peskokope. Sonce je prijetno grelo, zato smo se odločili za postanek in malico. Malo počitka se je prileglo, vendar pred nami, je bilo še kar nekaj poti, zato smo si ponovno nadeli nahrbnike in se odpravili proti vasi Belčji vrh. Prispeli smo v vasico in se po kolovozni poti usmerili do enega od izvirov Lahinje. Po ogledu lepot tega neokrnjenega dela Belekrajine smo pot nadaljevali do vasice Perudine, od koder smo se povzpeli na hrib Žežel 334m, do romarske cerkvice sv. Marije. Zadnji del poti smo prehodili po romarski poti iz Žežlja proti Goleku in pohod sklenili v Vinici, kjer nas je že čakal avtobus. Na poti domov smo se ustavili v gostišču Balkovec, kjer so nas postregli z okusnimi jedmi, pripravljenimi na belokranjski način. Pred odhodom smo še naši zvesti pohodnici Julijani Bukovec predali priznanje za njen 100 opravljeni pohod.
V prijetnem razpoloženju se nas je 56 pohodnikov vračalo nazaj domov. Polni lepih vtisov, saj je današnji pohod potekal skozi gozdove, čez travnike, polja, med vinogradi in zidanicami, smo čestitali in zapeli sedmim pohodnicam in pohodnikom za praznovanje rojstnega dne v oktobru. Posebna čestitka in zahvala, pa je bila namenjena Franciju, ki je v septembru praznoval 80 rojstni dan.
Tekst in foto: Vinko Kuder
Na septemberski pohod smo pohodniki DU Dobrova odšli v dolino zelenega zlata – Savinjsko dolino.
Pohoda v torek 10.09. se nas je udeležilo 56 pohodnikov. Odpeljali smo se do Arje vasi, kjer smo zapustili avto cesto in se usmerili proti Galiciji. Galicija je vas z razkropljenimi hišami nad njo pa na hribu Gora 569m, ki jo imenujejo tudi Šentjungert, stoji cerkvica sv. Kunigunde. Kmalu, ko smo zapustili avtobus, nas je pričakal domačin g.Viktor, nas pozdravil in nam zaželel lep dan in varen korak. Po kratkem klepetu, smo pohod nadaljevali in se usmerili na gozdno pot, ki je bila kar strma. Slabo uro smo se vzpenjali skozi gozd po poti prepleteni s koreninami dreves, da smo prišli na rob gozda in pred sabo zagledali planinski dom za njim pa cerkvico sv. Kunigunde. Cerkvica je bila postavljena že konec 14 stoletja, za sv. Kunigundo, pa je znano, da je bila zavetnica otrok in nosečnic. Planinski dom in okolica sta lepo urejena, za kar skrbi več deset okoliških družin iz doline. Ena od teh družin je poskrbela, da je bil planinski dom odprt tudi za nas. Odločili smo se za počitek in malico. Čeprav je bilo prijetno sedeti v senci mogočne lipe, smo kar kmalu morali nadeti nahrbtnike in nadaljevati naš pohod. Sledil je spust nazaj v dolino. Pridružil se nam je domačin g.Mitja, saj v Šmartno v Rožni dolini, kamor smo bili namenjeni vodi več poti, g.Mitja, pa nas je popeljal po poti primerni našim letom. Po dobri uri prijetne hoje smo prišli v Šmartno v Rožni dolini. Tu nas je sprejela domačinka gospa Marjana, ki nam je omogočila ogled zelo lepe notranjosti cerkve sv. Martina. Po ogledu cerkve, smo pohod nadaljevali z avtobusom do Šmartinskega jezera. Jezero spada med največja umetna jezera pri nas, ob obali je speljana lepo urejena sprehalna pot. Del te poti smo prehodili in se preko plavajočega mostu usmerili do gostišča Čolnarna-Muzej. Tu smo malo posedeli, nekaj pojedli in popili, predno pa smo nadaljevali pot, smo naši pohodnici Ireni Grapar podelili priznanje za 200 opravljenih pohodov. Na poti domov smo zavili v Žalec, in si ogledali sedaj že skoraj svetono znano fontano piva.
Tudi tokrat smo na pohodu doživeli veliko lepega, se srečali s prijaznimi ljudmi in hodili tam, kjer sami verjetno ne bi nikoli.
Tekst in foto Vinko Kuder
Mesec avgust je čas dopustov, kljub temu pa se nas je devetega avgusta 56 pohodnikov DU Dobrova v ranem jutru odpeljalo na že 300 pohod, odkar DU organizira vsakomesečne pohode. Cilj pohoda je bila Štefanja gora in ker se nahaja malo stran od Cerkelj vožnja ni trajala dolgo. Kljub temu pa smo izkoristili priliko, da smo med nami pozdravili Miro Jovan, ki se je daljnega aprila 2000 udeležila tudi prvega pohoda v organizaciji DU.
Kar hitro smo se mimo gradu Strmol pripeljali v vas Olševek in se od tu peš odpravili proti Štefanji gori 748m. Pot nas je vodila skozi območje Natura 2000, ki je znano po redkih žuželkah, ki še živijo v Evropi. Med njimi je tudi največji kačji pastir, ki živi samo še tukaj. Hodili smo po lepi gozdni poti, v senci mogočnih dreves, tako da nam kljub avgustovskemu dopoldnevu ni bilo prevroče. Ker je področje precej vodnato in kraškega značaja sestavlja pa ga več vrhov, je znano, da je bilo Apnišče naseljeno že v mlajši kameni dobi, Koprivjek pa v stari železni dobi. Najvišji vrh je dobil ime Štefanja gora leta 1132, ko naj bi okoliški domačini na hribu uzrli podobo sv. Štefana, okoli njega pa naj bi klečali konji. V spomin na ta dogodek so na vrhu hriba postavili leseno kapelico, kasneje pa zgradili manjšo cerkev. Naš pohod je potekal v prijetnem klepetu, saj pot ni bila naporna in smo tako kmalu prišli do Kmečkega turizma Mežnar. Tu smo si vzeli urico časa za počitek in malico, potem pa pot nadaljevali na vrh, kjer stoji cerkvica sv. Štefana. Prijazna gospa iz domačije Mežnar nam je omogočila, da smo si ogledali notranjost lepo urejene cerkvice, seznanila pa nas je tudi z njeno zgodovino.
Pred vrnitvijo v dolino smo naredili fotografijo za spomin in se po drugi poti odpravili v dolino. Po dobri uri hoje smo prišli v vas Adergas, kjer nas je že čakal avtobus in kosilo v Domačiji Vodnik.
Veseli, zadovoljni in dobro razpoloženi smo se vračali proti domu, med vožnjo smo zapeli štirim pohodnikom, ki so praznovali rojstni dan, Mira Jovan in Franci Železnik, pa sta nam opisala nekaj dogodkov iz zgodovine naših 300 pohodov.
Tekst in fotografije:
Vinko Kuder
TRAVNA GORA
Pohod posvečen spominu na dogodke v drugi svetovni vojni.
V zgodnjem poletnem jutru devetega julija, se nas je 55 pohodnikov DU Dobrova, odpeljalo preko Turjaka in naprej do Loškega potoka. V Hribu-Loški potok sta se nam pridružila naša člana Jaka in Irena in nas po ozkih gozdnih poteh popeljala do spominskega obeležja v Jelenovem Žlebu. Tu so 26. marca 1943 partizani Cankarjeve in Gubčeve brigade ob podpori Tomšičeve in Šercerjeve brigade popolnoma premagali bataljon italijanske divizije Macerata. Naš današnji vodnik Jaka nam je podrobno opisal potek bojev in kakšen pomen so le ti imeli za ohranitev slovenstva. Po ogledu prizorišča bojev, smo vožnjo nadaljevali do parkirišča pod bolnico Ogenjca. Partizanska bolnišnica na Ogenjci je v času roške ofenzive junija 1942 v tajnosti delovala sredi mogočnih potoških gozdov. Ker se je sovražna ofenziva v drugi polovici julija približala bolnici, je osebje bolnice ranjence preselilo v bližnjo kraško jamo. Med osebjem je bila tudi bolničarka Mimica doma iz Brezja pri Dobrovi, ki je morala izvršiti dogovor med ranjenci, da v kolikor jih italijanska vojska odkrije, jih mora postreliti, saj nočejo priti v sovražnikove roke. To se je tudi zgodilo, saj jih je italijanom izdal Ernest Senčar, ki mu je uspelo pobegniti iz bolnice. Tako je Mimica z zadnjim nabojem končala tudi svoje mlado življenje, trije preživeli ranjenci, pa so ostali žive priče tragičnih dogodkov. Po končani obširni predstavitvi vseh teh dogodkov, ki nam jih je opisal Jaka, smo odšli do podzemne jame in se po lestvi spustili vanjo. Ogledali smo si še lokacijo takrakne bolnice in kočo, kjer so v muzeju razstavljene slike in predmeti iz tistega časa. Ko vse to vidiš, se vprašaš, kaj vse so morali preživeti naši predniki, da so ohranili našo lepo Slovenijo.
Ker je pred nami bilo še kar nekaj poti, ki smo jo morali prehoditi, smo si po kratkem počitku nadeli nahrbtnike in se skozi gozd in travnike odpravili nazaj v Hrib – Loški Potok. Hodili smo po področju medveda in kar nekajkrat opazili sveže stopinje medveda v razmočeni stezi. Tudi sonce nam ni prizanašalo, še sreča, da smo imeli dovolj vode s sabo, da smo se lahko večkrat malo osvežili. Pohod smo zaključili z ogledom čudovitega okrasnega vrta Lidije in Petra Knavs v katerem sta združila svojo kreativnost. Občudovali smo okrasne gredice z različnimi rožami, unikaten ribnik, številne vrtne dodatke v kombinaciji z naravnim kamnom, posebnost pa je bila tudi letna kuhinja. Po ogledu vrta smo odšli v gostišče Pri Kapcu, kjer so nam postregli domačo enolončnico. Naslednji pohod, ki bo že tristoti, odkar člani DU Dobrova hodimo na pohode, pa bo v avgustu na Štefanjo goro.
Tekst in fotografija:
Vinko Kuder
Pohod posvečen spominu na dogodke v drugi svetovni vojni.
V zgodnjem poletnem jutru devetega julija, se nas je 55 pohodnikov DU Dobrova, odpeljalo preko Turjaka in naprej do Loškega potoka. V Hribu-Loški potok sta se nam pridružila naša člana Jaka in Irena in nas po ozkih gozdnih poteh popeljala do spominskega obeležja v Jelenovem Žlebu. Tu so 26. marca 1943 partizani Cankarjeve in Gubčeve brigade ob podpori Tomšičeve in Šercerjeve brigade popolnoma premagali bataljon italijanske divizije Macerata. Naš današnji vodnik Jaka nam je podrobno opisal potek bojev in kakšen pomen so le ti imeli za ohranitev slovenstva. Po ogledu prizorišča bojev, smo vožnjo nadaljevali do parkirišča pod bolnico Ogenjca. Partizanska bolnišnica na Ogenjci je v času roške ofenzive junija 1942 v tajnosti delovala sredi mogočnih potoških gozdov. Ker se je sovražna ofenziva v drugi polovici julija približala bolnici, je osebje bolnice ranjence preselilo v bližnjo kraško jamo. Med osebjem je bila tudi bolničarka Mimica doma iz Brezja pri Dobrovi, ki je morala izvršiti dogovor med ranjenci, da v kolikor jih italijanska vojska odkrije, jih mora postreliti, saj nočejo priti v sovražnikove roke. To se je tudi zgodilo, saj jih je italijanom izdal Ernest Senčar, ki mu je uspelo pobegniti iz bolnice. Tako je Mimica z zadnjim nabojem končala tudi svoje mlado življenje, trije preživeli ranjenci, pa so ostali žive priče tragičnih dogodkov. Po končani obširni predstavitvi vseh teh dogodkov, ki nam jih je opisal Jaka, smo odšli do podzemne jame in se po lestvi spustili vanjo. Ogledali smo si še lokacijo takrakne bolnice in kočo, kjer so v muzeju razstavljene slike in predmeti iz tistega časa. Ko vse to vidiš, se vprašaš, kaj vse so morali preživeti naši predniki, da so ohranili našo lepo Slovenijo.
Ker je pred nami bilo še kar nekaj poti, ki smo jo morali prehoditi, smo si po kratkem počitku nadeli nahrbtnike in se skozi gozd in travnike odpravili nazaj v Hrib – Loški Potok. Hodili smo po področju medveda in kar nekajkrat opazili sveže stopinje medveda v razmočeni stezi. Tudi sonce nam ni prizanašalo, še sreča, da smo imeli dovolj vode s sabo, da smo se lahko večkrat malo osvežili. Pohod smo zaključili z ogledom čudovitega okrasnega vrta Lidije in Petra Knavs v katerem sta združila svojo kreativnost. Občudovali smo okrasne gredice z različnimi rožami, unikaten ribnik, številne vrtne dodatke v kombinaciji z naravnim kamnom, posebnost pa je bila tudi letna kuhinja. Po ogledu vrta smo odšli v gostišče Pri Kapcu, kjer so nam postregli domačo enolončnico. Naslednji pohod, ki bo že tristoti, odkar člani DU Dobrova hodimo na pohode, pa bo v avgustu na Štefanjo goro.
Tekst in fotografija:
Vinko Kuder
Imeli smo čudovit sončen dan, primeren za hojo. V Ajdovščini smo se usmerili proti Lokavcu, ki je znan po saniranem zemeljskem plazu Slano blato. Avtobus smo zapustili na cesti proti Predmeji, kjer sta nas čakala vodnika Cvetko in Damjan.
Po strmi srednječavenski poti smo prispeli na stezo za malo goro ( 1083 m ). Pot na Malo goro je ena najlepših poti s pogledom na Vipavsko dolino. To je pravi pisan cvetlični raj na Zemlji. Tu rastejo botanični dragulji na robu Trnovskega gozda. Iz zemlje so kukali modri irisi, encijani, orhideje, lilije. Tu raste tudi rebrinčevolistna hladnikija, ki je endemit. Cvetje vseh barv so obletavali pisani metulji. Od dreves prevladujejo hrast, črni gaber, bukev in smreka kot predstavnica iglavcev.
Pri koči na Mali gori nas je pričakal prijazen prostovoljec planinske sekcije Kamnje, ki nam je skuhal kavico, okusen planinski čaj in predstavil svet Male gore. Po krajšem počitku in prijetnem druženju pa so nas spet zasrbele pete in odpravili smo se na Čaven ( 1242 m ), h koči Antona Bavčerja.
Tu nas je pričakal in zaželel dobrodošlico oskrbnik koče Branko. Odlična jota s klobaso ali polenta z golažem ter jabolčni zavitek so nam pošteno teknili. Kar nekaj časa smo posedali, kramljali in uživali v senci.
Nato je sledil spust v Predmejo in po urejeni cesti čez tri naravne predore do avtobusa. Zahvalili smo se vodnikoma za prijetno in zanimivo vodenje.
Prelepo Vipavsko dolino smo zapustili polni prijetnih vtisov in lepih doživetij. Samo čudiš se lahko, kakšne čudeže je za nas ustvarila narava in rečeš : »Lepa je ta naša dežela.«
Tekst: Vilma Snoj
Fotografije: Vinko Kuder
Kljub ne preveč obetavni vremenski napovedi, smo se pohodniki DU Dobrova odločili za majski pohod na Bevkov vrh.
Bevkov vrh se nahaja med Cerknim in Spodnjo Idrijo. Nanj vodi več poti. Odločili smo se za krožno pot iz Sovodnja na 1051m visoki Bevkov vrh in nazaj mimo kmetije Na Ravan, v Sovodenj. Kmalu, ko smo zapustili avtobus in se nas je 56 pohodnikov začelo vzpenjati po dokaj strmi gozdni poti, so se začele pojavljati dežne kaplje. Začelo je rahlo deževati, mi pa smo prišli v svet odmaknjenih gorskih kmetij, obdanih z razglednimi pašniki in zavitimi kolovozi. Značilno za te kraje je tudi veliko razvodje. Po strmih zahodnih pobočjih se vode stekajo v Idrijco in naprej v Jadransko morje, po vzhodnih pobočjih pa v Soro in naprej proti Črnemu morju. Dež nas ni motil, tako smo po dveh urah prispeli na Bevkov vrh. Vrh ime ni dobil po znanem slovenskem pisatelju Francetu Bevku, kot bi morda mislili, ampak ga je dobil po lastniku tega gozdnatega pobočja. Z vrha ni pravega razgleda, ta se ponudi šele ko pot nadaljuješ do deset minut oddaljene kapelice, ki stoji na sredi travnika in od koder je ob lepem vremenu razgled na Bleguš, Ratitovec,Porezen pa tudi na Krn, Kanin in Matajur. Mi tokrat te sreče nismo imeli, da bi uživali v razgledu, saj je dež vztrajno padal, gore pa so bile zavite v meglo. Zato smo se kar hitro začeli spuščati nazaj v dolino in po pol ure hoje prispeli do kmetije Na Ravan. Kmetija slovi po odličnem domačem siru. Vzeli smo si čas za kratek odmor, poskusili sir in kar nekaj kosov se ga je znašlo v naših nahrbtikih.
Pred nami je bila še urica in pol hoje. Odločili smo se, da se bomo vrnili po cesti, saj so bili kolovozi in gozdne poti že precej razmočene. Prometa po teh gorskih cestah tako skoraj ni, zato je bil korak po cesti še bolj varen. Kljub dežju, je naše razpoloženje bilo dobro, saj naš cilj ni samo, da hodimo, ampak je pomembno, da se družimo in za klepet je današnji pohod bil kar pravšen. Posebno še zato, ker smo ga zaključili ob dobri hrani v gostišču Taverna Petra v Gorenji vasi. Pred odhodom, smo opravili še prijetno dolžnost in naši pohodnici Mileni Ižanec podelili priznaje za opravljenih 100 pohodov.
Tekst in fotografija
Vinko Kuder
Bevkov vrh se nahaja med Cerknim in Spodnjo Idrijo. Nanj vodi več poti. Odločili smo se za krožno pot iz Sovodnja na 1051m visoki Bevkov vrh in nazaj mimo kmetije Na Ravan, v Sovodenj. Kmalu, ko smo zapustili avtobus in se nas je 56 pohodnikov začelo vzpenjati po dokaj strmi gozdni poti, so se začele pojavljati dežne kaplje. Začelo je rahlo deževati, mi pa smo prišli v svet odmaknjenih gorskih kmetij, obdanih z razglednimi pašniki in zavitimi kolovozi. Značilno za te kraje je tudi veliko razvodje. Po strmih zahodnih pobočjih se vode stekajo v Idrijco in naprej v Jadransko morje, po vzhodnih pobočjih pa v Soro in naprej proti Črnemu morju. Dež nas ni motil, tako smo po dveh urah prispeli na Bevkov vrh. Vrh ime ni dobil po znanem slovenskem pisatelju Francetu Bevku, kot bi morda mislili, ampak ga je dobil po lastniku tega gozdnatega pobočja. Z vrha ni pravega razgleda, ta se ponudi šele ko pot nadaljuješ do deset minut oddaljene kapelice, ki stoji na sredi travnika in od koder je ob lepem vremenu razgled na Bleguš, Ratitovec,Porezen pa tudi na Krn, Kanin in Matajur. Mi tokrat te sreče nismo imeli, da bi uživali v razgledu, saj je dež vztrajno padal, gore pa so bile zavite v meglo. Zato smo se kar hitro začeli spuščati nazaj v dolino in po pol ure hoje prispeli do kmetije Na Ravan. Kmetija slovi po odličnem domačem siru. Vzeli smo si čas za kratek odmor, poskusili sir in kar nekaj kosov se ga je znašlo v naših nahrbtikih.
Pred nami je bila še urica in pol hoje. Odločili smo se, da se bomo vrnili po cesti, saj so bili kolovozi in gozdne poti že precej razmočene. Prometa po teh gorskih cestah tako skoraj ni, zato je bil korak po cesti še bolj varen. Kljub dežju, je naše razpoloženje bilo dobro, saj naš cilj ni samo, da hodimo, ampak je pomembno, da se družimo in za klepet je današnji pohod bil kar pravšen. Posebno še zato, ker smo ga zaključili ob dobri hrani v gostišču Taverna Petra v Gorenji vasi. Pred odhodom, smo opravili še prijetno dolžnost in naši pohodnici Mileni Ižanec podelili priznaje za opravljenih 100 pohodov.
Tekst in fotografija
Vinko Kuder
Aprilski dvodnevni pohod smo pohodniki DU Dobrova izvedli na Madžarskem.
V zgodnjem jutru devetega aprila se nas je 51 pohodnikov odpeljalo proti Lendavi. Po slabih treh urah smo prispeli v Lendavo, kjer se nam je pridružil predsednik PD Lendava g.Štefan. Pred nadaljevanjem poti smo si v lokalu Mlinček privoščili kavico, ker pa imajo tudi svojo pekarno, so nam postregli tudi sveže rogličke. Iz Lendave smo pot nadaljevali preko mejnega prehoda Dolga vas, v smeri Tapolške kotline in Blatnega jezera, do vasi Kisapati. Od tu smo se podali na vrh vulkanskega stožca Goro Sv. Jurija visoko 415m.
Szent György-hegy, kakor jo imenujejo madžari, je eden od značilnih hribov Balatona z ogromnimi bazaltnimi stebri ob strani. Nahaja se sredi kotline Tapolca, omejujeta jo dva vodotoka Tapolca in Eger. Podlaga gore izvira iz sedimentov Panonskega morja, na katerem so se pred 3-4 milijoni let z vrsto vulkanskih izbruhov odlagale plasti bazalta in bazaltnega tufa. Pot nas je vodila ob bazaltnih stebrih, ki se dvigajo do 40m visoko, stoječi kot orgelske cevi eden ob drugem. Ni čudno, da je ta gora zaradi svojih naravnih lepot tako priljubljena pohodniška destinacija. Pot nas je vodila počasi proti vrhu gore Sv. Jurija in vse bolj je bilo opazno, da je bil tu pred davnimi leti vulkan. Ko smo prispeli na vrh, se nam je odprl prečudovit razgled na ostale bazaltne hribe, v daljavi pa je ležalo Blatno jezero.
Malo smo si oddahnili, naredili fotografijo za spomin in se po drugi strani gore odpravili nazaj v dolino. Med potjo smo prišli do razgledne točke, od koder je bil lep pogled na regijo Badacsonyu. Poleg urejenega kopališča s termalno vodo, je območje znano po pridelovanju odličnega vina Pinot Gris. Prve trte so tu zasadili menihi že leta 1375. Zahvaljujoč vulkanskim gričem ter submediteranskemu vplivu jezera grozdje odlično uspeva.
Prvi dan se je naš pohod končal v mestu Badascony, kjer smo prenočili in se sprehodili ob obali Blatnega jezera. Po zajtrku smo se odpravili na drugi dan našega pohoda, do ostankov srednjeveškega gradu Tátika 413m. Čeprav je pihal kar močan vzhodnik in smo načrtovano pot malo spremenili je bila pot skozi čudovit bukov gozd nepozabna. Da bi na enem mestu cvetelo toliko čemaža, še nismo videli. Tudi na vrhu te gore, kjer so bili vidni ostanki srednjeveškega gradu zgrajenega v času prodiranja Turkov proti Dunaju, je bil lep razgled na ravnice iz katerih so se dvigale posamezne vulkanske gore. Ker je močno pihalo smo se kar hitro vrnili nazaj v dolino in se odpravili proti zadnjemu delu pohoda, na hrib Zale 316m. Pol urice hoje je bilo potrebno, da smo prišli do največjega budističnega templja v Evropi, Stupe miru, zgrajene leta 1992 in leto kasneje posvečene od Dalai Lame. Simbol miru snežno belo budistično svetišče Stupa je visoka 30m in široka 24m. Vsa okolica je obdana s pisanimi molitvenimi zastavami in ovita v vonj eksotičnih kadil. Vstopili smo tudi v budistično stavbo, kjer smo se pred vstopom morali sezuti in si v tišini ogledali njeno notranjost.
Po ogledu parka Človekovih pravic, kakor so poimenovali celoten kompleks, smo se vrnili v dolino, do vasi Zalaszántód in v gostišču Endégló odšli na kosilo. Na povratku proti Lendavi smo se zahvalili našemu prijatelju Štefanu za pomoč pri organizaciji našega dvodnevnega pohoda. Prav tako se zahvaljujemo IMP Promont klima d.o.o. in Konstrukcije Kogovšek d.o.o. za finančno pomoč pri organizaciji tokratnega pohoda.
Tekst in fotografija: Vinko Kuder
Szent György-hegy, kakor jo imenujejo madžari, je eden od značilnih hribov Balatona z ogromnimi bazaltnimi stebri ob strani. Nahaja se sredi kotline Tapolca, omejujeta jo dva vodotoka Tapolca in Eger. Podlaga gore izvira iz sedimentov Panonskega morja, na katerem so se pred 3-4 milijoni let z vrsto vulkanskih izbruhov odlagale plasti bazalta in bazaltnega tufa. Pot nas je vodila ob bazaltnih stebrih, ki se dvigajo do 40m visoko, stoječi kot orgelske cevi eden ob drugem. Ni čudno, da je ta gora zaradi svojih naravnih lepot tako priljubljena pohodniška destinacija. Pot nas je vodila počasi proti vrhu gore Sv. Jurija in vse bolj je bilo opazno, da je bil tu pred davnimi leti vulkan. Ko smo prispeli na vrh, se nam je odprl prečudovit razgled na ostale bazaltne hribe, v daljavi pa je ležalo Blatno jezero.
Malo smo si oddahnili, naredili fotografijo za spomin in se po drugi strani gore odpravili nazaj v dolino. Med potjo smo prišli do razgledne točke, od koder je bil lep pogled na regijo Badacsonyu. Poleg urejenega kopališča s termalno vodo, je območje znano po pridelovanju odličnega vina Pinot Gris. Prve trte so tu zasadili menihi že leta 1375. Zahvaljujoč vulkanskim gričem ter submediteranskemu vplivu jezera grozdje odlično uspeva.
Prvi dan se je naš pohod končal v mestu Badascony, kjer smo prenočili in se sprehodili ob obali Blatnega jezera. Po zajtrku smo se odpravili na drugi dan našega pohoda, do ostankov srednjeveškega gradu Tátika 413m. Čeprav je pihal kar močan vzhodnik in smo načrtovano pot malo spremenili je bila pot skozi čudovit bukov gozd nepozabna. Da bi na enem mestu cvetelo toliko čemaža, še nismo videli. Tudi na vrhu te gore, kjer so bili vidni ostanki srednjeveškega gradu zgrajenega v času prodiranja Turkov proti Dunaju, je bil lep razgled na ravnice iz katerih so se dvigale posamezne vulkanske gore. Ker je močno pihalo smo se kar hitro vrnili nazaj v dolino in se odpravili proti zadnjemu delu pohoda, na hrib Zale 316m. Pol urice hoje je bilo potrebno, da smo prišli do največjega budističnega templja v Evropi, Stupe miru, zgrajene leta 1992 in leto kasneje posvečene od Dalai Lame. Simbol miru snežno belo budistično svetišče Stupa je visoka 30m in široka 24m. Vsa okolica je obdana s pisanimi molitvenimi zastavami in ovita v vonj eksotičnih kadil. Vstopili smo tudi v budistično stavbo, kjer smo se pred vstopom morali sezuti in si v tišini ogledali njeno notranjost.
Po ogledu parka Človekovih pravic, kakor so poimenovali celoten kompleks, smo se vrnili v dolino, do vasi Zalaszántód in v gostišču Endégló odšli na kosilo. Na povratku proti Lendavi smo se zahvalili našemu prijatelju Štefanu za pomoč pri organizaciji našega dvodnevnega pohoda. Prav tako se zahvaljujemo IMP Promont klima d.o.o. in Konstrukcije Kogovšek d.o.o. za finančno pomoč pri organizaciji tokratnega pohoda.
Tekst in fotografija: Vinko Kuder